V zadnjem poglavju smo si ogledali nekatere načine, kako kulture v svojih ideologijah o sorodstvu interpretirajo – ali prezirajo – dejstva o spočetju. V večjih skupinah, v katerih člani morda nimajo izsledljivih genealoških povezav, se podobne ideologije pogosto uporabljajo za ustvarjanje občutka enotnosti in skupne usode. Med najzanimivejše primere spada hindujski sistem kast. Klasična hindujska kozmologija zagotavlja koherenten model ustaljenega družbenega reda, ki združuje poroke znotraj skupine (in skupno kri), poklicno specializacijo (in delitev dela v družbi) in relativne stopnje duhovne čistosti (in hierarhično ureditev). Teoretično se vsaka oseba rodi v jati, skupino, ki ima krajevni monopol nad posameznim poklicem (na primer kovači, tkalci in tako naprej). Ta oseba si partnerja poišče v okviru jatija, kar velja tudi za vse potomce te osebe. Posamezni jatiji so med seboj hierarhično urejeni. Ta ureditev se v vsakodnevnem vedenju krepi s prepovedovanjem posameznikom iz višjih kast, da jemljejo hrano ali pijačo od posameznikov iz nižjih kast. Vse to je podprto z izdelanim sistemom pomenov in prepričanj, ki se izraža predvsem v spektakularnih obredih in ki predstavlja bistvo hinduizma. V realnosti so stvari seveda bolj spremenljive in zapletene, zlasti v moderni Indiji – jatiji so v resnici vse prej kot endogamni, posamezniki se lahko ukvarjajo s poklici, ki niso rezervirani za posamezne jatije, in izkaže se, da se relativne razvrstitve jatijev v času in kraju na subtilne načine vendarle spreminjajo. Tudi ideologije o etničnosti kolektivno identiteto utemeljujejo na skupnem izvoru; običajno se nanašajo na skupen regionalni ali nacionalni izvor. Tudi jezik, noša, poklicna specializacija