Konovalenko švedski policiji niti najmanj ni zaupal. Domneval je, da je poglavitni razlog za to njegov prezir do odprte, demokratične švedske družbe. Demokraciji pa ne le ni zaupal, ampak jo je naravnost mrzil. Oropala ga je za velik del njegovega življenja. Čeprav bo preteklo še kar nekaj vode, preden jo bodo zares uveljavili ali pa je sploh nikoli ne bodo je zapustil Leningrad tisti hip, ko mu je postalo jasno, da je s staro, zaprto sovjetsko družbo nepreklicno konec. Poslednja kaplja čez rob je bil spodleteli udar leta jeseni 1991, ko je nekaj članov vojaškega poveljstva in politbiroja stare šole skušalo ponovno spraviti na noge staro hierarhično ureditev. In ko je bilo vsakomur jasno, da je poskus spodletel, je Konovalenko pri priči začel načrtovati pobeg. V demokraciji nikoli ne bi mogel živeti, ne glede na to, kakšne oblike bi bila. Uniforma, ki jo je nosil, vse odkar se je pri dvajsetih letih kot mlad rekrut pridružil KGB-ju, je zanj postala nekakšna zunanja koža. Iz svoje kože pa seveda ni mogel. Kaj pa bi ostalo od njega, če bi to storil?