Don Bosco zahteva v svojem Oratoriju popolno pokorščino Pravilu. Da pa bi Pravilu zagotovil večjo avtoriteto, ga razlaga kot glas Boga, ki mu je pokoren tudi sam. »...don Bosco trdi, da ni on tisti, ki hoče to ali ono, ampak Pravilo. V trditvi, da ne uveljavlja svoje volje, ampak voljo Boga, je mogoče prepoznati posnemanje Kristusa, ki ni »prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki ga je poslal« (Jn 6, 38). Tako je Kristus, ki je v tem kontekstu vzgojiteljev Vzgojitelj, hkrati objekt identifikacije in garant hierarhične ureditve Oratorija...« (Kodelja 1995, str. 35) V tej konstrukciji se jasno kaže osnovna logika apostolske avtoritete, ki predpostavlja, da se v Kristusu zrcali Božja avtoriteta, Kristus jo prenaša na apostole, na njihovem poslanstvu je zgrajena cerkev, na njeni moči pa participira tudi oče-vzgojitelj v patriarhalni vzgoji. Ali kot pravi Jezus svojim učencem, ko jih pošlje širiti svoj nauk: »Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.« (Luk 10, 16)