Spodbudna je denimo nakazana pripravljenost Cerkve, da svojo strogo hierarhično strukturo in izrazito avtoritarni model vodenja demokratizira in dopusti večjo vlogo laikom, se pravi katoliškim izobražencem (in izobraženkam!) ter drugim neduhovnikom. Ti lahko Cerkev prezračijo s pravimi vprašanji in morebiti tudi pravimi odgovori ter krščanska načela živijo na različnih področjih dela, denimo v javni šoli, kot je bilo slišati na sinodi. Zlasti pa lahko od klerikov najbolj neposredno terjajo zgledno življenje po evangeliju, ki je, kot je slovenske klerike spomnila neka delegatka, najboljša reklama za Cerkev. Pravšnja je tudi odločenost Cerkve, da se pri svojem izvijanju iz družbene izoliranosti ne namerava ujeti v zanke establishmenta, s čimer bi se za kratkoročne koristi odrekla svoji avtonomiji in s tem možnosti, da postane vsega spoštovanja vredna (moralna) sila v družbi. Zlasti pa je dobrodejno v omenjenem dokumentu poudarjeno prizadevanje, da bi svoje energije bolj kot obračunu s silami preteklosti namenila spopadu z grožnjami sekularizirane, egoistične, v potrošništvu in duhovnih nadomestkih izgubljene družbe prihodnosti. Vendar pa le na način ponudbe, ne da bi drugoverce in brezverce po mahničevsko izločali. Če bo takšen duh vel iz končnega dokumenta, zlasti pa iz prakse, bomo seveda še videli.