pravilih igre pač že). Ta izguba pomena pa v različnih oddelkih in hierarhičnih stopnjah izobraževalnega sistema dobi popolnoma drugačen pomen. Najskrajnejše so posledice tam, kjer zaključena izobrazba ne odpre več niti vrat v »predsobe«, temveč sama postane kriterij za izključitev. To vedno bolj velja za zgolj dokončano osnovno šolo. Uspešen zaključek katerega koli dodatnega šolanja za poklic vedno bolj postaja pogoj, da človek sploh lahko vstopi v poklicno življenje. Bolj ko takšno spričevalo o poklicni kvalifikaciji postane »vstopnica«, bolj so mladostniki, ki ne morejo izkazati nobene zaključene poklicne kvalifikacije, marginalizirani. Absolventi osnovne šole postanejo »neizučeni«, naletijo na tesno zapahnjena vrata trga dela. Pot skozi osnovno šolo postane enosmerna ulica v odsotnost poklicnih možnosti. Osnovna šola tako drsi v družbeno onstranstvo, postaja šola nižjih statusnih skupin, ki so trdno zapisane temu, da nimajo poklicne prihodnosti. Nova negativna funkcija kratenja možnosti torej tako rekoč v »čisti« obliki izstopi pri osnovni šoli. To je skrajno pomenljiv razvoj tudi zato, ker se z zviševanjem izobrazbenih predispozicij osnovnošolska izobrazba degradira v »neizobrazbo«, zaključena osnovna šola se zgodovinsko pomakne v bližino nepismenosti. Pavšalno rečeno: v 18. stoletju je bilo še »samoumevno«, da je človek tudi brez poznavanja abecede lahko zaslužil za preživetje. V toku 19. stoletja obvladovanje branja in pisanja bolj in bolj postaja pogoj za vstop v ekspandirani industrijski sistem zaposlovanja. V zadnji četrtini 20. stoletja pa končno celo dokončana osnovna šola sama vedno manj zadošča za delovno tržno posredovano zagotovitev eksistence. Na primeru osnovne šole je očitno, da se lahko »izobrazba« – tista klasična značilnost pridobljivega statusa – zgodovinsko spremeni nazaj v kvazi-askriptivno značilnost: osnovna šola razdeljuje odsotnost možnosti in s tem kot izobraževalna institucija postaja zid geta, za katerim bodo spodnje statusne skupine trdno zapisane trajni eksistenci nezaposlenosti (oz. skrbstva, socialne podpore). Uveljavljena družba izobrazbe v tem smislu proizvaja tudi novo, paradoksno »kvazinepismenost« najnižjih izobrazbenih stopenj (osnovna in posebna šola). Da se tudi v tem spet zrcali sistemsko organizirana poklicna navezava izobrazbe – posebnost nemškega izobraževalnega sistema, ki npr. za ZDA ne velja na ta način –, tu pripominjamo le ob robu. 224