Da to zaupanja v »sistem« ravno ne okrepi, je na dlani. V tem smislu se odraščajoči generaciji v »hidden curriculumu« podaja osnovni tečaj iracionalnosti, ki jo sili, da dvomi vase, v odrasle ali v »sistem« ali v vse obenem – razvoj, ki je iz psiholoških in političnih razlogov povod za največjo možno zaskrbljenost (o tem prim. D. Mertens, 1984, kot tudi W. Hornstein, 1981). Čisto podobno se spremeni položaj v institucijah socialnega skrbstva in države blaginje. V obdobjih strukturne brezposelnosti programi za pripravo na poklic, rehabilitacijski programi za bivše zapornike, poskusi ponovne vključitve duševno bolnih ali prizadevanja, da bi gospodinjam v »fazi izpraznjenega gnezda« omogočili pot nazaj v poklicni svet, postanejo enako potrebni kot neverodostojni. Socialni delavci, psihologi in svetovalci, ki se trudijo za »rehabilitacijo« in »integracijo« teh oseb in skupin – kar pač vedno pomeni, da brezposelne integrirajo v sistem zaposlovanja – ogrožajo učinkovitost in avtoriteto svojega dela, ker takšni programi ne morejo spremeniti ničesar v temeljni situaciji obstoječega pomanjkanja dela. Sistemska sprememba družbe dela se v tem smislu že napoveduje. Damoklejev meč brezposelnosti zdaj visi nad vsemi področji in hierarhičnimi stopnjami izobraževalnega sistema (četudi – statistično – enkrat kot giljotina, drugič kot kuhinjski nož) in temu primerno širi svojo grozo. Za naraščajoče število absolventov vseh izobraževalnih smeri se med izobraževanje in zaposlitev vrine tveganj polna siva cona labilne podzaposlenosti. Sledi prihodnosti – znamenja nekakšnega sistema fleksibilno-pluralne podzaposlenosti – so prepoznavna že v preteklih 15 letih. Kakor kažejo empirično-statistične analize, so se v valu izobraževalne ekspanzije v sedemdesetih letih posebej dramatično poslabšale zaposlitvene možnosti tistih z dokončano osnovno šolo. Vrata v sistem zaposlovanja so v teh spodnjih stopnjah izobraževalnega sistema zaradi prerazporeditev in procesov izpodrivanja kot tudi zaradi racionalizacijskih ukrepov v podjetjih zdaj že skoraj popolnoma zaprta. V obdobju od 1970 do 1978 se je v tem smislu močno zmanjšalo število delovnih mest za nekvalificirane delavce in za tiste z dokončano osnovno šolo in poklicno priučitvijo; istočasno je tako na državnem področju kot tudi v zasebnem gospodarstvu 218