ženi katoličani dokazujejo, kako petdesetletno totalitarno obdobje ni bilo samo slabo, temveč tudi dobro, da je bilo socialno čuteče. Vsakokrat se ob tej trditvi zgrozim, moje besede, da nam je komunizem prizadejal samo nesrečo, pa naletijo na gluha ušesa! In to v sorazmerju, kolikor je moj sogovornik, tudi kristjan, bolj šolan od mene. Nič ne pomaga, če naštevam zločine, ki so jih pred našimi očmi izvajali vse od 1941 leta naprej in še zlasti po vojni, ko sem bil sam priča, kaj vse je moral prestati hudega slovenski kmet – vse bob ob steno. Kako neverjetna zaslepljenost tudi v današnjem času! Tudi ne pomaga, da dokazujem, da se njihova socialnost dotika samo njihovih privržencev in sužnjev-vernikov, ki so se za ubogo rento in za njihovo milost bili pripravljeni prodati in je sram za tako držo zavezal jezik in pamet – še njihovim potomcem. Z druge strani pa je njihovo selektivno socialnost dobro občutila na svoji koži (v breznih in zaporih ter na mnogotere druge načine) vsa preostala množica, ki ni sprejemala brezbožnega komunizma. Kakšna je torej socialnost, ki več kot polovico naroda izloči iz sociale, druga, iz njih izvirajoča in njim prodana skupina pa je po hierarhičnih stopnjah deležna privilegijev, ki se večajo z višino položaja (glejte letos izdano knjigo DOKUMENTI PRIVILEGIJEV V SOCIALIZMU) in se mnogi vlečejo do danes, ko bi v letih demokracije že zdavnaj morali izenačiti vse državljane, pa to zaradi mlačnosti »sužnjev« ni bilo mogoče, ker se nobena stranka te v nebo vpijoče krivice