V komunizmu odnos do države ni temeljil na koruptivnosti po vzhodnjaških pojmovanjih, čeprav kljub terorju njegove prisotnosti v miselnosti ljudi, ki so živeli v razmerah vzhodnjaškega kulturnega vzorca, ni bilo mogoče kar preprosto zbrisati. Zato pa se je pod vplivom in prakso komunistične države kot vodilne sile nove družbe s to podedovano miselno strukturo zlil v neko novo, povsem svojstveno mešanico pojmovanj odnosov med državo in državljanom. V tej državi ni podkupovanja, razvije pa se pojmovanje, ki postopoma prehaja v pravico in celo dolžnost: skrbeti – večinoma na pravno dvomljivi podlagi – za koristi kake ožje skupnosti na račun širše celote. Tako se počasi razvije, denimo, pojmovanje, da je dolžnost občinskih veljakov, da lokalni skupnosti izborijo kake posebne ugodnosti, zlasti na področju investicij – kar je navadno mogoče samo na račun skupnih proračunskih sredstev. Podobno velja na vseh hierarhičnih stopnjah oblasti. Posebej se je taka kraja razvila v škodo federacije v korist posameznih republik. Najbolj znan je primer Srbije, ko je pod Miloševićem preprosto zasegla finančno premoženje celotne države. Da je visoko vodilno mesto v državi legalen naslov za izkoriščanje države v korist republike, iz katere prihaja nosilec take funkcije, je postalo tako rekoč nenapisano pravilo.