Večina šiitov priznava samo dvanajst imámov. Dvajseti je leta 873 skrivnostno izginil in se bo baje nekoč vrnil kot mahdi, združitelj muslimanov in zmagovalcev nad neverniki. Posebna verska skupnost v okviru šiitstva so še danes izmaeliti pod vodstvom Age Kana. Ob koncu 8. stoletja so nastali kot skupnost tistih, ki so se odločili priznati Izmaéla in njegovo potomstvo za legitimne dediče imama Džáferja. Skupnost je bila organizirana po načelu tajnega delovanja in prostozidarstvu podobnih hierarhičnih stopenj. Na vsaki stopnji se je članu odgrnila zavesa novih ezoteričnih skrivnosti, ki so bile pod vplivom perzijske gnoze in zahodnega neoplatonizma. Poseben izziv za mislece je bil nauk o dvojnem pomenu koranskih verzov, očitnem in skritem, preprostejšim in gorečim dušam pa je izmaelitstvo ponudilo možnost agresivnega, danes bi rekli terorističnega delovanja. Izmaeliti so vsaj v začetkih uvajali nekakšen komunizem. Neko arabsko besedilo govori o njih takole: »… dolžnost skupnosti je bila v tem, da so morali zbrati vse svoje premoženje in ga skupno uživati, in da nihče ne bi obdržal nobene zasebne lastnine, ki bi mu lahko dala prednost pred drugimi ... Misijonarji so v vsaki vasi postavili primernega človeka, da bi zbral tisto, kar so vaščani imeli v posesti: živino, ovce, dragocenosti, živila in drugo. On je oblačil gole in zadovoljil vse njihove potrebe in ni pustil, da bi bil kdo reven med njimi ali česa potreben in nemočen. Vsak človek je pridno delal na svojem mestu in tekmoval z drugimi, da bi dobil visok položaj zaradi koristi, ki jo je prispeval. Ženske so prinašale tisto, kar so zaslužile s tkanjem, otroci zaslužek od odganjanja ptic. Nobeden ni ničesar imel v posesti, razen svojega meča in orožja. Ko je izmaelitski oblastnik to uredil, ko je vsakdo privolil, da se temu prilagodi, je ukazal misijonarjem, naj neke noči zberejo vse ženske in jih pomešajo, da bi mogle občevati z vsemi moškimi brez razlike. To je, je govoril, pravo medsebojno prijateljstvo in bratstvo.«