Komunikacijo v podjetju delimo na vertikalno in horizontalno. Vertikalna komunikacija poteka od zgoraj navzdol oziroma od spodaj navzgor, torej med različnimi hierarhičnimi stopnjami v podjetju. Horizontalna pa poteka med sodelavci ali oddelki na istem hierarhičnem nivoju. V vertikalnem komuniciranju razlikujemo centralizirano, delno decentralizirano in decentralizirano komuniciranje. Za centralizirano komuniciranje je značilno, da o vsem odloča ena sama oseba, medtem ko je v decentraliziranem sistemu odločanje razporejeno na več oseb. Centralizirano komuniciranje za sodobno organizirana podjetja ni več primerno, ker sta stopnja zadovoljstva in delovna morala zaposlenih v tem primeru najnižja, odpor proti tako posredovanim odločitvam pa prevelik. Za vsa dela, pri katerih je treba razviti interakcijo in sinergijo znanj, je zato primerno bolj ali manj decentralizirano komuniciranje. S tem, ko se vodja skupine odreče pravici samostojnega odločanja in razsojanja, izgubi tudi enega izmed virov moči. Avtoriteto, ki jo je doslej gradil na osnovi (zlo)rabe moči, si mora odslej zagotavljati iz drugih virov. Čeprav večina dela zahteva največ horizontalnega komuniciranja, si zaposleni še vedno želijo komuniciranja z nadrejenimi, ki pa mora potekati obojestransko.