Ne gre za posebnost katoliške Cerkve na Slovenskem, to je značilnost katoliške Cerkve v odnosu do sodobnih držav nasploh. To prizadevanje je po eni strani rezultat hierarhične organiziranosti katoliške Cerkve, ki je organizirana enotno in s katero je zato nekaj sklenjeno zares in samo, kadar je sklenjeno, potrjeno in podpisano tudi s Svetim sedežem. Po drugi strani pa je rezultat izkušenj katoliške Cerkve, njenega nezaupanja do spremenljivosti in spremenljivih oblasti. Gre za izkušnje, vezane predvsem na stare čase, ko sta bili v igri posvetna in cerkvena oblast, ki sta si med seboj delili oblast in državljane. Ne pozabimo, da je bil prvi konkordat med takratnim cesarjem in papežem podpisan že v dvanajstem stoletju, in sicer zaradi spora o tem, kdo bo umeščal škofe. Škofje so imeli svoje mesto v Cerkvi, hkrati pa tudi v takratnem fevdalnem redu in vprašanje, kdo ima besedo pri njihovem imenovanju, se je vleklo tudi še v konkordate tega stoletja. Šele z drugim vatikanskim koncilom in novim zakonikom cerkvenega prava to vprašanje iz konkordatov izgine. Cerkev odtlej trdno vztraja, da o škofih kdo drug kot katoliška Cerkev nima kaj za reči.