SGML je torej najbolj univerzalen standard elektronskega zapisa vsebin, saj je 'metajezik' in osnova za vsakršno oblikovanje besedila ter splošen sistem, na katerem temeljijo vsi sodobni urejevalniki tekstov. Njegova specializirana izvlečka sta tako HTML (Hypertext Markup Language) kot XML (Extensive Markup Language). Omogoča poljubno združitev treh sestavnih delov: podatkov oziroma vsebine, formata oziroma oblike ter strukture oziroma hierarhične organiziranosti. Drugi sestavini sta lahko opredeljeni ločeno, v posebni tekstovni datoteki, ki ji rečemo DTD (Document Type Definition). SGML nima vnaprej določenih standardnih kod kot HTML (in delno XML), na primer < p >, < h2 >, < a href > in podobno, pač pa si jih lahko izmislimo sami, le definirati jih je treba v datoteki DTD. Skratka, zadeva je odprta in docela prilagodljiva: sami določimo način za oblikovanje, strukturo vsebine in kode, ki jo opredeljujejo, poleg tega pa še sistem, po katerem se vse to interpretira, prikazuje in obdeluje. Fensi, ne? Takisto je moč sistemu dopovedati, naj se vsebina prikaže na zaslonu ali izpiše na papir - kar pomeni, da je iz iste baze podatkov moč izdelovati elektronske ali papirnate slovarje. In tu je caka v založniškem smislu. Sodobni slovarji namreč zahtevajo redakcijsko pripravo, ki že vnaprej predvideva izdajo tako na papirju kot na dvanajstcentimetrski okroglini. Torej v obliki SGML. Če stvar ni bila tako že zastavljena, ne glede na želeno končno obliko (in naj ti zaupam, da pri nas marsikatera, vključno s SSKJjem, ni bila), elektronski derivat zahteva mukotrpno vtipkavanje in vnašanje teksta v urejevalnik. Podobno kot so menda Encyclopædio Britannico v računala tipkali rižojedci, poceni delovna sila pač, saj je dotihmal obstajala zgolj na papirju (enciklopedija, ne delovna sila).