Če je smiselnost in intencionalnost osnovna lastnost zavesti, po Husserlu, in če „eksistenca prehaja esenco“, po Sartru, zavest podeljuje in odvzema smisel svetu izven nje. Zavest pa deluje v določenih družbeno-produkcijskih pogojih, ki olajšujejo ali otežujejo človekovo samorealizacijo. Že Karl Marx je privedel nekakšno hierarhijo človekovih potreb, ki gredo od zadovoljevanja osnovnih bioloških potreb do samoaktualizacijskih – in je tako nakazal Maslowo hierarhično lestvico potreb. Izpostavil pa je – v Nemški ideologiji, v Bedi filozofije, v Kapitalu – problem človekove alienacije in parcializacije v kapitalistični družbi, ki je posledica arbitrarnih akumulacij kapitala, na osnovi produkcijskih sredstev, ki so sad izkoriščanja cenene delovne sile, ki ji vedno grozi „rezervna armada delovne sile“. Po Marxu so krize neizbežna lastnost kapitalizma, ker se s širjenjem trgov slednjič zmanjšuje možnost njihovega izkoriščanja. Veliki apologet kapitalizma, nobelovec August Friedrich von Hayek je menil, da je samo-urejajoči se tržni red, ki je sad spontanosti in zasledovanja diametralno nasprotujočih si ciljev, pogoj človekove svobode in povečevanja bogastva narodov. Nedotakljiv mit o zasebni lastnini, pa ni odvezan produkcijskih načel določene družbe, saj produkcijske baza določa družbeno nadstavbo, ne narobe, po Marxu. A logika kapitalizma in Sayevega zakona, da ponudba ustvarja svoje povpraševanje (podmena, ki jo je ovrgel že ekonomist Keynes) se je izkazala za uničujočo, že dvajset let po padcu t.i. „socialističnih sistemov“, ki jih buržoazna ideologija označuje za totalitarne, pri tem pa pozablja, da je totalitarna logika produkcijskih razmerij pogoj kapitalistične demokracije, ki je formalna, ne vsebinska demokracija. V svoji knjigi Smisel in revolt sem opozoril na na Laclaujevo koncepcijo radikalne demokracije, ki z množenjem virov prostorov družbene artikulacije in s širitvijo demokracije na področje ekonomije vzpostavlja pogoje za resnično demokracijo, ki pa jo kapitalizem ne omogoča.