Tudi moj 'vodnik' Nil je v pagodo prišel zato, da bi svoji družini izboljšal karmo. Starši so ga kot sedemletnega fantiča iz revne podeželske družine s severa Kambodže poslali v lokalno pagodo. »Uvajal sem se v redovništvo in pomagal starejšim menihom. Z njimi sem hodil prosit za hrano, jim stregel pri kosilu in pomival posodo. V zameno za delo so me hranili in učili, mi pomagali pri šolskih obveznostih (v šolo sem hodil popoldne) in me spodbujali,« mi je povedal. Ko je Nil dopolnil petnajst let, se je odločil za meništvo in zaprosil za vstop v pagodo v Phnom Penhu. »Začel sem na dnu hierarhične lestvice, to pa pomeni slabšo sobo in hrano, več dela in manj možnosti druženja z višjimi predstavniki budizma. Za seboj imam devet let redovniškega življenja in kot večina mojih kolegov sem tu zaradi študija. Denar za šolnino mi pošilja brat, ki dela. Po koncu študija bom izstopil, si ustvaril družino in začel denarno podpirati bratov študij. Morda bom celo zapustil Kambodžo,« je povedal in dodal, da bo verjetno vztrajal še vsaj šest let. Želi si postati ekonomist. »Če bi lahko študiral na kakršen koli drugačen način, bi to takoj storil. Meniško življenje namreč ni lahko, sploh vstajanje ob štirih zjutraj. Takšnemu življenju se zares posvetijo le tisti, ki jih budizem zares privlači. Ti ostanejo za zidovi pagode vse življenje. Drugi smo tu zaradi izobrazbe. Vsi smo iz revnih družin, zato možnosti za kaj drugega nimamo.«