Prvič je v času 2. vatikanskega koncila katoliška cerkev doživela ogromno preobrazbo. Papež Janez XXIII. je odprl okna Cerkvi, da bi novi časi posijali vanjo. Začel je proces preoblikovanja Cerkve iz patriarhalne in hierarhične institucije v novo institucijo. Po 2. vatikanskem koncilu smo začeli govoriti: mi vsi smo božji otroci, mi vsi smo Cerkev. Cerkev ni papež, niso škofi, temveč mi vsi skupaj. In ob tem, da smo mi kot katoliki sprejeli, da obstaja univerzalna resnica, tudi razumemo, da je vsak človek v Cerkvi, od najbolj preprostega kmeta do papeža, samo človeško bitje, vsa človeška bitja pa lahko delajo napake. Edini način, da najdemo resnico, je, da poslušamo vse ljudi, noseče ženske, poslovneže, duhovnike, teologe, otroke, in med nami, če bo slišati vse naše glasove, se bo pojavila resnica.