O vplivu simbola device Marije na družbeno realnost pa razmišlja tudi italijanska zgodovinarka Luisa Accati, avtorica knjige Pošast in lepotica. V svojem delu namreč razkriva razloge in nagibe katoliške Cerkve, ki je kot moška, hierarhična institucija za svoj simbol privzela prav ženski lik, materinski simbol device Marije. Accatijeva med drugim ugotavlja, da simbol Brezmadežne odseva ekskluzivni družbeni nadzor, ki ga Cerkev izvaja nad ženskami kot kolektivnim subjektom. Materina vrednost so namreč sinovi, ki se z njo povsem identificirajo. To je tudi razlog, da mati v katolicizmu obstaja zgolj kot meso svojih otrok; po drugi strani pa tudi sinovi obstajajo le kot ustrezni izraz svojih mater. Italijanska zgodovinarka je v svoji pronicljivi analizi zgodovinskih oblik poročnega obreda odkrila tudi izrazito spremembo v pojmovanju večnega Marijinega devištva, ki se je iz prepovedi incesta za sinove po koncu tridentinskega koncila leta 1563 preobrazilo v materino šibko in protislovno identiteto. Accatijeva razlaga: «Tridentinska nevesta je spolno dosegljivi posnetek ženinove matere in mora ženinu zagotoviti, da bo večno ostal sin. Ta psihološka ovira za ženinovo zrelost je politično sredstvo katoliške cerkve, ki reproducira naivnost in pokorščino. Ker goji in podaljšuje odvisnost od matere, zagotavlja simbolično moč katoliške cerkve. Novo, družbeno priznano posredništvo, ki ga sodobni čas zahteva od katoliških žensk, je, da zadržijo svojega moža kot moškega, vernika in podložnika v stanju adolescence.«