tem, ko jo izrazim, se hkrati tudi definiram. Na ta način udejanjam potencial, ki je samo moj. To je idejno ozadje, ki ga moramo poznati, če hočemo razumeti sodobni ideal avtentičnosti in cilje samouresničevanja, ki so z njim običajno kar najtrdneje povezani. Tukaj je treba omeniti, da je Herder svoj koncept enkratnosti uporabil na dveh ravneh, ne samo pri posamezniku, ki živi med drugimi osebami, temveč tudi pri ljudeh, ki so nosilci neke kulture in živijo med drugimi ljudmi. Tako kot vsak posameznik, mora biti tudi vsak Volk iskren do samega sebe in do svoje lastne kulture. Nemci se torej ne bi smeli obnašati kot slabe (in zato nujno manjvredne) kopije Francozov, kakor se zdi, da jim je narekoval paternalizem Friderika Velikega. Tudi Slovani bi morali najti svojo lastno pot. In evropski kolonializem bi se moral umakniti ter omogočiti ljudem, ki jih dandanes označujemo z izrazom »prebivalci in prebivalke tretjega sveta«, da nemoteno ostajajo takšni, kot so. V tem lahko vidimo zametke ideje modernega nacionalizma v njegovih benignih, pa tudi malignih oblikah. Ta novi ideal avtentičnosti je bil, podobno kot ideja dostojanstva, deloma posledica razpada hierarhične družbe. V zgodnejših družbah je bilo to, čemur dandanes pravimo identiteta, v veliki meri opredeljeno z družbenim položajem posameznika. To pomeni, da je bilo ozadje, ki je določalo, kaj je za ljudi pomembno, najtrdneje povezano z njihovim položajem v družbi ter z najrazličnejšimi vlogami in dejavnostmi, ki so sodile k temu položaju. Rojstvo demokratične družbe samo po sebi ni pomenilo konca takšnega razumevanja, kajti tudi dandanes se ljudje še vedno lahko definirajo s pomočjo svojih družbenih vlog. To, kar je resnično odločilno vplivalo na razpad prejšnje, družbeno pogojene identifikacije, je bil prav ideal avtentičnosti. Ko se je pojavil, denimo s Herderjem, je človek hkrati začutil tudi potrebo po odkrivanju samega sebe in svojega lastnega, enkratnega načina bivanja. Po definiciji pa tega ideala nikakor ni mogoče opredeliti s kakršnimi koli družbenimi dejavniki, temveč nujno izvira iz človekove notranjosti. Vendar v našem primeru ni mogoče govoriti o notranjem izvoru, ki bi ga lahko razumeli popolnoma monološko. Če hočemo razumeti trdno povezavo med identiteto in priznavanjem, moramo pri tem upoštevati najpomembnejšo značilnost človeškosti, ki so jo 297