V prozorni, konstruktivistično odprti avli s prosto stoječim stopniščem, od koder se je pogled odpiral v park, je vladal dopoldanski vrvež. V »baraki«, modernem upravnem poslopju nemške socialdemokratske stranke v Bonnu - bilo je leta 1979 - sem čakala na odvetnika iz severnonemškega trgovskega in industrijskega središča Hannovra, ki je prav tedaj prevzel kompleksno, prepirljivo in živahno zapuščino predsednikov mladih socialdemokratov (jusojev). V športni srajci in brez kravate Gerhard Schröder ni bil prilagojen okolju formalne moške pisarniške mode tistega obdobja, a spoštljivo resni mladi advokat je bil del pristnega »novega sveta«, opazno drugačnega od hierarhične družbe, ki se je začela razkrajati desetletje prej in sta odtlej živela drug ob drugem. Bil je drugačen in hotel je, da se to vidi. Mimo naju, ki sva naredila intervju na klopi sredi avle, so z urnimi koraki merili njeno površino uradnice in uradniki. Kdaj pa kdaj se je tok ljudi razmaknil, ko so s pretehtano počasnimi koraki hodili mimo mojstri politične besede, profesionalci moči, vizionarji in realni politiki Willy Brandt (tvorec zamisli o nemški združitvi brez sprememb povojnih meja), Egon Bahr (njegov dragoceni pogajalec), starosta Herbert Wehner... Tedaj so vsi ti nedotakljivi veljali za predstavnike »starega« v stranki in bili v načelnih konfliktih s podmladkom, čeprav ta ni bil enoten glede tega, kako naj se družba spremeni. Schröder je bil svojevrstna poosebitev nasprotja. »Obogatel ne bom z odvetništvom«, se je nasmejal, »vzdržuje me žena, ki je profesorica. Ko ljudje povedo, kaj želijo od mene, navadno končajo z običajnim, no, saj računali pa mi ne boste, saj ste socialist!«