Ko se ženska umakne iz takšnega razmerja, on včasih »skesano« pride za njo, ker jo kot drogo potrebuje. Po vsem hudem zdaj upa, da se bo mogoče vseeno spremenil, vendar ga ne more spremeniti, pa tudi zaradi nje niti zaradi katere koli druge se ne bo spremenil. Po vsej verjetnosti je tudi sam zlorabljen otrok in (ali) nezrela, narcistično motena osebnost, kar pomeni, da se bo zelo težko spremenil. Še ena stvar torej, ki jo mora ženska storiti ravno nasprotno, kot je ravnala prej: namesto da ga zasipa z ljubeznijo in upa, da bo to tudi njega naredilo ljubečega, ga mora prepustiti njegovi usodi in trpljenju. Čeprav se sliši hladno in morda celo kruto, je to najboljše, kar lahko stori zanj in zase. Njemu pa odpustiti. Ne oprostiti, odpustiti. Razčlovečenja ni mogoče oprostiti. Mogoče je odpustiti. Med besedama oprostiti in odpustiti je ogromna razlika. Odpustiti pomeni dobesedno od-pustiti. Zavedeti se, da njegova dejanja nimajo z mano nič več. Naj hodi svojo pot. Ni zmogel drugače. Ne zaradi mene. Zaradi sebe. Zaradi svoje usode. Jaz pa sem človek, ne droga, in njegova zasvojenost ne more in tudi ne sme biti moj problem. Jaz kot ženska v odnosu s seksualnim zasvojencem čisto objektivno in preprosto ne morem biti dosti več kot droga ali kakšna stranska figura (grešna koza ali vsesprejemajoča mati skrbnica) v njegovi zasvojenski drami. Takšen odnos je zato pomembno končati. Če moški iskreno ne prepozna svoje zasvojenosti in se ne gre zdravit, je treba oditi. Nič čakanja. Kajti s tem, ko čakamo, da bo prepoznal našo veliko ljubezen do njega in se spremenil, mu dobesedno dajemo drogo, čeprav je to zadnja stvar, ki jo zavestno želimo. V odnosu s seksualnim zasvojencem in čustvenim posiljevalcem je to tako, kot če bi zasvojenca s heroinom oskrbovale s heroinom in ga hkrati prepričevale, naj vendar opusti zasvojenost, ter čakale, kdaj nas bo opazil in postal dober partner, on pa vidi samo heroin v naših rokah, vse drugo je odvečna motnja. Moški, ki je seksualni zasvojenec in po možnosti še v kombinaciji z zasvojenostjo z žensko čustveno energijo, ni v tem stanju sposoben niti ljubezni niti empatije, zanesljivo ne! Nič se ne bo spremenilo čez noč. Nič ga ne bo tako razsvetlilo, da bi kar naenkrat postal človek, kot si ga želimo. Premakne ga lahko edino njegovo lastno trpljenje. Za izkušnjo lastnega trpljenja pa ga prikrajšujemo, dokler ostajamo v odnosu z njim. Njegova osebnostna sprememba zahteva v prvem koraku izkušnjo trpljenja, ki ji sledi dolgotrajno zdravljenje v velikih globinah njegove duševnosti. To pa v resnici nima nič opraviti z nami, to je njegova pot, edino, kar lahko storimo, je, da se s spoštovanjem do njegove usode in lastnega življenja umaknemo. In se posvetimo svojemu življenju.