V srednji šoli je kljub zasvojenosti prilezla do četrtega letnika, a ga ni naredila, zato je ostala doma in po enem letu se je pridružila pumovcem. Tam ji je celo uspelo opraviti en izpit, potem pa se je ustavilo. Kljub temu ji je ta izkušnja veliko dala. Všeč ji je bilo, da so jo mentorice razumele, da zanje ni bila le neko ime na papirju. Z vsako je imela oseben odnos. Lahko jim je vse zaupala, bile so ji neke vrste opora. Mentorica je nekaj med profesorico, socialno delavko, psihologinjo, mamo, sestro … nekakšna dobra mešanica, pravi. Mentorice so vedele, da različni ljudje potrebujejo različen pristop in zato niso bile do vseh enake. Dale so ji misliti, čeprav tedaj ni bila več v realnem svetu. Njena čustva so bile zmedena in na pol otopela. Dogajalo se ji je, da je halucinirala že tudi takrat, ko droge sploh ni vzela. Vedela je, da mora nujno nekaj storiti, sicer bo umrla ali pa jo čaka psihiatrična bolnišnica. Starši do zadnjega niso vedeli. Mame si žal zatiskajo oči, pravi. Oče pa je tako ali tako še vedno aktiven alkoholik. Svoji mami je šele po štirih mesecih komune s težavo zaupala, da je jemala tudi heroin. Ko je bila še odvisnica, z njo skoraj ni komunicirala. Če ji je mama kaj naročila, naj naredi, je sicer obljubila, potem pa pozabila. Prihajala je domov in odhajala z doma brez pozdrava. Pogovarjali se nista več. Tudi mama ni vedela, kako naj se ji približa, tako da sta se povsem odtujili. Po dveh mesecih v komuni je prvič prišla k njej na obisk in takrat, na začetku, sta se bolj na silo pogovarjali. Postopno pa sta se začeli odpirati in se približevati druga drugi. Zdaj se lahko pogovarjata o vsem. Jana jo prav občuduje, da je povsem sama vsa ta leta skrbela za družino. Z očetom kakšnega posebnega odnosa ne more imeti, saj še vedno pije. »Imamo ga radi, nismo ga povsem odpisali. Vendar pa smo se od njega oddaljili do te mere, da nas ne spravlja več v obup. Zdaj se le še malo sekiramo zaradi njega,« se na kratko zasmeje.