Odmaknjena od drugih se z enim od štirih fantov pogovarjam o življenju. "Ničesar me ni bilo sram, ker ničesar nisem občutil. Bil sem zasvojen. Zaradi alkohola v družini sem se zaklel, da pil pač nikoli ne bom in tudi kadil ne. Zgodaj sem poskusil travo, pri sedemnajstih heroin, potem nikoli več. Prišel sem do kokaina. Zdelo se mi je, da to sploh ni droga. Jemal sem ga ob petkih. ,To je samo za bogate,' sem si govoril in pomiloval one reveže džankije na heroinski igli. Oni so bili zame nižji rang. Niti opazil nisem, da je kar vsak dan postal petek, da potrebujem vse več kokaina. Zaradi oboroženega ropa sem sedel dve leti in pol. Bil sem po zaporih v Celju, na Povšetovi v Ljubljani in v Kopru. Preprodajal sem in vedel, kako priti do svojega denarja. Zdelo se mi je fino, ko si zavrtel par telefonov in je denar kar letel: dvesto, tristo tisoč in milijon tolarjev. Oni reveži na heroinu so mi za robo, vredno dva jurja, prinesli po dvajset jurjev nakradene robe. Hladilnik sem imel poln nakradenih stvari. V zaporu sem bil čist, čeprav je droga lahko dostopna. Pa sem po nekaj mesecih spet pristal na drogi! Ampak rekel sem si že, da to ni življenje zame, ker so me prej zapirali tudi zaradi klošarjenja, spal sem na ulici in šel s kako žensko samo zato, da sem se lahko pri njej stuširal. Ko sem odločno prekinil s kokainom, se je po dvajsetih dneh abstinence začela paranoja. Bal sem se, da bodo vsi, ki sem jim prodajal, in oni, ki sem jim bil dolžen, prišli pome in me umorili. V takih stanjih ljudje res morijo, o čemer lahko berete po časopisih! Ker sem bil prepričan, da me bodo umorili, sem se skušal ubiti. Obesil sem se na neki kabel, a se je ponesrečilo, mene je bilo pa še vedno strah. Zarezal sem se z britvico po rokah in da bi bila smrt gotova, sem pojedel še podganji strup skupaj z marmelado, da sem ga lahko spravil v želodec. Rešili so me gasilci in pristal sem na psihiatriji, nato pa v komuni. Tu je zdaj moje upanje."