Seveda pa obstajajo tudi druga merila, po katerih bi lahko ocenjevali službe in njihovo učinkovitost, tista, ki jih službe ne postavijo kot deklarirane cilje, a jih lahko izpeljemo iz družbenih funkcij, ki jih posamezne službe imajo. Službe so namreč tudi odgovor na moralno paniko. V tem smislu je učinek služb zgolj retoričen. Vsaka služba po svoje odgovarja na to paniko. Ugotavljali smo, da odvajalni programi dajejo javnosti vtis, da se je heroina mogoče odvaditi (kar je res, a ne glede na obstoj takih služb), še zlasti pa, da obstaja družbeno organizirano prizadevanje, ki naj bi to omogočilo. V tem smislu so odvajalni programi zelo učinkoviti, četudi dosežejo relativno malo uživalcev in četudi je število uživalcev, ki se odvadijo heroina po tej poti, relativno majhno. Podobno retorično funkcijo imajo tudi metadonski centri, ki veljajo v javnosti, še zlasti zaradi medicinskega ozadja in fasade, kot možnost zdravljenja odvisnosti. Podobno je tudi z drugimi službami To velja tudi za nizkopražne programe, ki so sicer bolj udeleženi v paniki v zvezi z aidsom, manj pa v sočutju do usode uživalcev, teptanju njihovih pravic ipd., čeprav bi to lahko legitimno vzeli za svoj teren moralne panike oziroma ustvarjanja podpore javnosti. Izjema je morda kampanja pred nastankom Stigme, povezana z metadonom. Javna podoba nevladnih organizacij nizkega praga kot borcev za pravice in boljše življenje uživalcev je precej medla, poskus takega nastopa pri sprejemanju Zakona o prometu z mamili pa je na koncu izzvenel kot poskus nevladnih organizacij, pririniti se bližje h koritu (kar je povsem legitimna zahteva), a v smislu javne podobe precej dvomljiv., morda manj s socialnimi, ki v medijih manj vidno nastopajo kot rešitelji problemov. Del reakcije na moralno paniko je tudi ta, da službe, ki v njej participirajo, vznemirjenje v zvezi z drogami sicer tolažijo in mirijo, a ga morajo hkrati ohranjevati, saj jih hrani. Cf.: D. Fojan, »Droga kot argument za karkoli«, Socialno delo 38 (1999), 4-6, str. 241-253.