Glede dejanske uspešnosti terapevtskih skupnosti v Sloveniji ni veljavnih in zanesljivih podatkov. Še zlasti ni podatkov o tem, kaj se z ljudmi dogaja, ko končajo program. Pozitivne rezultate, ki jih včasih navajajo, moramo namreč ocenjevati v skladu z visokim pragom, ki ga postavijo, saj se v programe vključijo res tisti najbolj motivirani uživalci, ki zadostijo tudi drugim stvarnim pogojem (plačilo, sodelovanje sorodnikov ipd.). Glede na to, da pobirajo »smetano« uživalcev, za katere lahko glede na njihovo motivacijo in socialno ozadje domnevamo, da bi imeli dobre možnosti za odvajanje tudi v drugih programih ali celo brez strokovne pomoči, lahko trdimo, da je njihova uspešnost primerljiva z drugimi programi in tudi s spuščanjem na lastno pest. Od naših sogovornikov je bilo štirinajst čistih, ko smo se pogovarjali z njimi. Od teh jih je pet absolviralo komuno, pet se jih je odvadilo samih, ena pa preko metadonskega programa, en ni bil nikoli zasvojen, pri dveh pa ni bilo čisto jasno, kako sta se spustila. Ne glede na nereprezentativnost našega vzorca lahko rečemo, da je učinkovitost komune kot načina odvajanja večkrat tako v medijih kot tudi pri samih uživalcih precenjena. Pač pa komune uspešno rešujejo dve drugi vprašanji. S svojo retoriko uspešno slikajo pot odvajanja od drog in kot družbeni odgovor na vprašanje drog dajejo javnemu mnenju in neposrednemu okolju uživalcev zagotovilo, da se je heroina mogoče odvaditi. Hkrati pa s tem, da uživalca premestijo iz skupnosti in prevzamejo breme ukvarjanja z njim, razbremenijo okolje, ki ga uživalčevo vedenje in ravnanje moti. Praktično to pomeni, da imajo npr. starši, ki jih je življenje z zasvojenim uživalcem motilo, pred njim vsaj za nekaj časa mir; vsi domači problemi so vsaj začasno rešeni in pod moratorijem, poleg tega pa jim terapevtske skupnosti obetajo, da se bo njihov sorodnik vrnil drugačen.