Nakupovanje nasploh je pogosto konstruirano kot drama Cf.: R. Bowlby, Shopping With Freud, Routledge, London, 1993, str. 94-119. , umetnost prodajalca je ustvariti videz, da se je človek sam odločil za nakup in blago izbral po svoji volji in okusu. Umetnost prodajanja je ustvarjanje subjekta. Potrošništvo je navidezni nadomestek za subjektivnost, ki jo ljudje izgubljajo pri delu, za neproduktivne skupine prebivalstva (otroke in gospodinje Tako kakor za madamme Bovary je potrošništvo nadomestek za romantična razmerja; subjekt nakupovanja je torej podobno kot subjekt uživanja heroina bolj romantični kot racionalni subjekt. ) pa celo edini način, da so kot subjekti udeleženi v ekonomiji. Čeprav je nakupovanje pri uživalcih heroina pomemben del njihove drame, pa se v nasprotju z navadnimi, normalnimi potrošniki dosti bolj zavedajo, da v tem procesu niso subjekti in da je nakupovanje v bistvu desubjektivizirana dejavnost. Kriza sicer vzpostavlja podobnega romantičnega subjekta Subjekta, ki je utemeljen v strastnem odnosu, uzrtju pomanjkanja, ki ga je za potešitev treba kupiti; cf.: R. Bowlby, op.cit. kot nakupovalna mrzlica, podobnega tudi v tem, da je njegov nakup neodložljiv, pa vendar prav ta element pripelje do zapletov, ki dajo kupcu heroina vedeti, da trg ni zanj, temveč je on za trg. Ti zapleti so odpoved dilerja, »nategi«, dileme okoli zaupanja in nezaupanja in ne nazadnje nasilje. To so določnice, ki mu jemljejo subjektiviteto kupca. Džankiji se dosti bolj zavedajo, da so izkoriščani. »Nategi« so tako zelo očitni, razlika v bogastvu džankijev in »tistih, ki se vozijo v BMW«, pa tako zelo velika, da se je težko prepričati, da nekdo ne služi na moj račun. Izkoriščevalca je lahko določiti in personificirati (podobno kot kapitaliste v zgodnjem kapitalizmu). Še več, življenje uživalca precej določa prav ta trg. Ritem nabave Zanimivo je, da metadonski programi sledijo temu istemu ritmu koncentracije na opoldansko uro in s tem na svojem pragu poustvarjajo kuliso heroinske tržnice. , kolikor je morda izvirno prilagojen življenjskemu ritmu džankija kot brezdelneža, pa vseeno aktivno uravnava življenje uživalcev Zanimiva paralela se ponuja z nepopularnim ukrepom prepovedi točenja alkohola v bifejih v zgodnjih urah v sedemdesetih letih, ukrepom, ki je bil usmerjen v to, da ljudje jutranje kave ne bi obogatili z vinjakom ali pelinkovcem. Zdi se, da se je ta navada deloma spremenila, a vprašanje je, če kot posledica teh ukrepov. . Poleg tega pa je določujoča količina časa, ki ga uživalec porabi za nabavo Primerjava med petimi minutami, ki jih kadilec porabi za nabavo svoje dnevne ali celo tedenske (šteka) doze, in urami, ki jih porabi džanki za iskanje in čakanje dilerja je odveč. , saj mu onemogoča, da bi se ukvarjal z drugimi zadevami. Temu moramo prišteti tudi čas, ki ga uporabi za nabavo denarja, saj denarja ne služi, ampak ga nabavlja (z »žicanjem«, sposojanjem ipd. ) in s tem izniči še en vzvod produkcije subjektivnosti delo Zanimiva je komplementarna artikulacija odnosa med delom in subjektom med delodajalci in delojemalci. Delodajalci pravijo, da delavci kupujejo, da lahko delajo, slednji, da delajo, da kupujejo užitek. . Glede tega se ravnajo po trendu postindustrijske družbe, kjer storitve (kapitalu) nadomeščajo delo.