Glavna figura vsakodnevnega trgovanja je prekupčevalec, diler. Ko so naši sogovorniki uporabljali to besedo, so imeli v mislih zelo različne tipe ljudi in tudi pozicije v verigi nabave. Skupno jim je to, da je od njega (ali včasih tudi nje) mogoče dobiti drogo. Ugotovili smo namreč, da se dilerji med seboj precej razlikujejo. Obstajajo posredniki, ki samo posredujejo med dilerji in ljudmi, ki jih ne poznajo, priložnostni dilerji, se pravi uživalci, ki sem ter tja pridejo do večje količine heroina in jo potem razprodajo, občasni dilerji, uživalci, ki neko obdobje intenzivneje dilajo in so ponavadi le pomočniki, ljudje, ki to dalj časa počno ti pa so profesionalni dilerji, dilanje je njihova služba in morda celo poklic. Če so tako rekoč vsi posredniki, pomožni dilerji, občasni in priložnostni iz vrst uživalcev, pa med profesionalnimi dilerji najdemo tudi take, ki ne uživajo heroina. Biti poklicni diler ni lahko. Nekateri imajo moralne zadržke, vendar pa je glavno tveganje poklicnega dilanja drugje. Za tako pozicijo je bistveno, da je diler dobro povezan z grosisti, da mu ne zmanjka robe in da ima hkrati razvito mrežo odjemalcev, da zna spraviti v promet stvari, ki mu jih odjemalci v pomanjkanju denarja ponudijo. Dilanje je pogon, podjetje. Pri tem pa zaslužki pri neposredni prodaji niso tako visoki kakor pri veleprodaji. Zato mora diler paziti, da nima izgube, saj se je našim sogovornikom dogodilo, da so se pri nabavi preveč zadolžili in vložka niso uspeli povrniti. Posredniki in priložnostni dilerji pogosto kujejo dobiček zgolj z rezanjem in mešanjem. Ta je enak dozi, ki jo potrebujejo. Pri tem je problem večanje tolerance, saj količine, ki so enkrat zadoščale, časom nehajo biti zadostne, in človek začne lesti pod nulo. Marža nekaterih neposrednih dilerjev, ki so uživalci, je sicer večja in doseže tudi do 50 %. Vendar so tudi ti zelo pogosto pod udarom bankrota. Razlogov je več. Prvi je, da nekaj droge, včasih celo večje količine, porabijo za to, da častijo svoje kolege. Drugi je, da lahko obračajo le majhne količine, ki s tem, da častijo in da tudi sami uživajo, postajajo še manjše. Tretji je, da je glede na njihovo likvidnost stopnja tveganja na klandestinem trgu večja. Če, na primer, kupijo za 2000 DEM droge in se izkaže, da je droga zanič in je ne morejo prodati, bankrotirajo. Četrti razlog pa je tudi ta, da ne morejo operirati z večjimi količinami, saj imajo težave s skrivanjem heroina.