»V tretjem letniku srednje šole je David začel popuščati. Izostajal je od pouka, dokler šole ni povsem opustil. Odšel je na služenje vojaškega roka, po vojski pa opravljal priložnostna dela. Lastnik podjetja, kjer je delal, je opazil, da se David obnaša drugače, da pogosto hodi na WC in ko so mu pregledali žepe, so pri njem našli iglo. Poklical me je na pogovor in mi razkril šokantno novico. Pri sinovih dvajsetih letih in po opravljeni vojaščini sploh nisem pomislila na to možnost. Pri petnajstih, šestnajstih letih še, ne pa pri dvajsetih. To je bil zame šok,« se spominja Marta in nadaljuje: »David je priznal, da si je prvič vbrizgal heroin, ko smo bili na morju v Izoli. Poskusil je na prigovarjanje družbe. Po njegovih besedah so bili prvi občutki krasni, potem pa so mamila postala njegova potreba. Po dveh, treh vbrizgih ni več poti nazaj. Ker je bil David priden delavec, ga je šef obdržal pod pogojem, da opusti mamila. Od takrat sem ga vozila v službo in kadar je le bilo mogoče, hodila tudi po njega. Vendar je bilo vse zaman. Vedno je našel način, da je prišel do mamil. S takimi fanti moraš biti štiriindvajset ur neprekinjeno, celo na stranišče ga moraš spremljati, če ga hočeš stoodstotno nadzorovati. To pa je bilo zame kot zaposleno mamo samohranilko težko izvedljivo. Bila sem psihično povsem na tleh, v službi pa sem morala biti nasmejana in prijazna,« pripoveduje Marta in vsako novo vprašanje se zareže v njene komaj zaceljene rane.