Leta 1996 se je prvič udeležil relija Pariz-Dakar in se nemudoma znašel v središču medijske pozornosti. Ne zaradi rezultata, saj je v cilj prišel zunaj prve dvajseterice, pač pa zaradi nagrade za fair play. To priznanje podeli organizator le enemu od vseh, ki so prišli do cilja, in sicer le kadar se določeni tekmovalec še posebej izkaže v smislu športne in medsebojne pomoči. Naslednje leto je bil drugi v razredu production, spet pa mu dirke ni uspelo končati med prvo dvajseterico. Leto 1998 je obetalo veliko več, a ga je dobrega dosežka na reliju Pariz-Dakar prikrajšala poškodba. Načelnik športne enote slovenske vojske si je namreč v šesti etapi izpahnil ramo, v naslednjem poskusu, torej leto pozneje, pa je po številnih tehničnih težavah osvojil 44. mesto. Poskuse v novem tisočletju, ko je sedel na motor husqvarna, je začel z odstopom (2000) in obetavnim 21. mestom (2001). Miranove udeležbe na dirkah svetovnega pokala so postajale vse bolj pogoste, rad je nastopal predvsem v Dubaju na reliju U. A. E. Desert Challenge, kjer je že leta 1998 v razredu production celo zmagal. Pridobival je izkušnje, ki so za vztrajnostne dirke prepotrebne, zato se je vse bolj pogosto vozil med najboljšimi tekmovalci. Kljub temu se na Dakarju še vedno ni prebil v prvo dvajseterico, saj je leta 2002 odstopil na 13. etapi (zgorel mu je motor). Preboj mu je uspel v naslednjem poskusu, ko je v skupnem seštevku zasedel 19. mesto, v razredu maraton pa je bil drugi. Takrat je v cilj prišel kljub polomljenim rebrom, natrgani mišici in izpahnjeni rami. Z vse boljšimi uspehi je bil seveda zadovoljen, mnogo bolj kot z zdravniško kartoteko, ki je zaradi številnih padcev postajala vse bolj polna. Predsednik Boksarske zveze Slovenije je že pred leti dejal, da so travmatologi njegovi najboljši prijatelji, toda leta 2004 (še) niso imeli toliko dela, saj je Stanovnik kljub trku s kravo prišel v cilj Dakarja. Še več, dosegel je do danes najboljšo uvrstitev, saj je bil skupno šestnajsti. Kazalo je, da mu bo vendarle uspel preboj v prvo deseterico, toda istega leta je na reliju v Dubaju grdo padel. Miran je namreč pri 140 km/h zapeljal v luknjo, poškodbe pa so bile tako hude, da je moral Dakar 2005 spremljati zgolj prek malih zaslonov oziroma drugih medijev. Lani se je vrnil in nastopil že desetič, vendar višje od 24. mesta ni mogel, tudi zaradi manipuliranja francoskih organizatorjev, ki so na vsak način želeli pomagati le svojim tekmovalcem. V letošnji izvedbi dirke mu za zdaj kaže odlično, prejšnji teden, ko so nekateri mediji napačno poročali o tehničnih težavah, je dosegel celo rekordno hitrost 180 km/h. Kljub 16. mestu v skupnem seštevku je napovedal trezno in umirjeno vožnjo v nadaljevanju, saj se je v preteklosti naučil, da je Dakar maraton, ki ga mora tekmovalec odpeljati brez pretiravanja. Prihajajo etape, ko bo osip udeležencev zelo velik, veliko od teh pa je dirko končalo že v petek, ko so zaradi močnih peščenih viharjev organizatorji skrajšali hitrostno preizkušnjo s 542 km na 407,6 km. V takšnem vremenu je namreč nemogoče, da bi helikopterji vzletali oziroma pristajali, s tem pa je ogrožena varnost tekmovalcev. Po Miranovih besedah česa podobnega kot v petek že lep čas ni doživel, saj se je moral kar štirikrat popolnoma ustaviti zaradi ničte vidljivosti, ki je bila posledica tako močnega peščenega viharja. Penasto gumo na očalih si je po večkratnem brisanju prahu z notranje in zunanje strani leč kar prelepil z večnamenskim lepilnim trakom.