Ko se je vse, z izjemo hrupnega motorja, umirilo, se je Ali, ki sem ga prvič videl z nasmeškom na obrazu, nagnil k meni iz svojega boljšega sedeža in mi rekel, da bi bilo dobro, če bi helikopter strmoglavil, ker bi potem morda preživeli. Vprašal me je, če znam streljati. »Seveda,« sem rekel. Vsak fant, ki odrašča v Darfurju, gre na lov z brati in očetom. »Jaz tudi,« je rekel. Služil je v čadski vojski, tako da je brez dvoma znal streljati. Čeprav je bil ta najin pogovor bolj nor, sem si vendarle mislil: Dobro, da Ali pozitivno razmišlja. Končno ga je nekaj razveselilo – to, da bo helikopter strmoglavil. Pridružil sem se mu v tem upanju. Toda čez pol ure smo bili že varno nad El Fasherjem, našim ciljem. To je bilo mesto mojih srednješolskih dni in mesto najbolj zloveščega vladnega zapora v Severnem Darfurju.