Nadaljeval sem s tem, da sem prevajal tujo poezijo v srbski jezik, kar je bila neke vrste intelektualna vaja. Preučevanje velikanov, posebno modernih pesnikov, mi je pomagalo k utrjevanju prepričanja, da moram biti skromen, hkrati pa me je naučilo o pravih vrednostih. Po šestnajstletnem premoru, pri štiriintridesetih, sem objavil naslednjo knjigo, in to prozo. Po tem sem se na področju poezije resno ukvarjal samo s haiku poezijo. Na različne načine, ne samo s pisanjem. Tako haiku kot zen budizem sem širil po vsej naši nekdanji domovini. Dolgo časa. In objavil sem knjigo haikujev. Potem pa sem to že tako intimno poezijo dojel kot zasebno. In jo prenehal objavljati. Mislil sem si – nikogar drugega ne zadeva kot mene. Torej, morda je v moji prozi ostalo nekaj glasbe te poezije. Je je res?