Avtorja izbora Jože Volarič in Marko Hudnik sta v zgodbo padla vsak s svoje strani e(ste)tičnega. Nekako po načelu, da se nasprotni poli privlačijo. Prvi je dobričina, demokrat, »smilijo« se mu tisti, ki bi morda izpadli, pa se odloči za plemenito gesto - v antologijo uvrsti VSE sodelujoče revijaše. Po abecednem redu. Ta princip je zagotovo prijazen in toleranten. Kritizirati ga bi pomenilo biti žleht in ciničen. Izhaja iz primarnega dvoma, ki mora prevevati slehernega razumnika, češ, kdo sem, da lahko presojam, obsojam, izbiram, določam, selekcioniram, travmatiziram, preusmerjam, oblikujem, antologiziram ... Odgovor: Sem Nihče, ki le za trohico več ve od drugih, ravno toliko, da lahko odbiram najlepše od lepega. Prosto po Sokratu, še verjetneje pa po kranjsko sramežljivo in plaho. Volaričev del ni antološki pač pa zbiralniški - vsi sodelavci, združite se! V redu, na to lahko pristanemo, glavno je druženje, društvo, skupina (enako)pišočih, ki je tem večja sila, čim večje je njeno članstvo. Ideološko nesporno. Velika družina haiku pesnikov.