Če nenadoma nekaj opazimo, če se nenadoma našim očem razodene ornament, ali se je spremenil predmet opazovanja ali je v človeku že ves čas spoznavna sposobnost, ki droge sicer ne potrebuje, ji je pa droga lahko katalizator. Znano je, da hašiš ustvari občutek empatije s pojavnim svetom, sproščenost, ležernost in odprtost. S seboj pa prinese tudi paradoks, ornamenti sveta lahko res postanejo bijoči v oči, izgubi pa se preciznost opazovalca. Morda od tod hvalnica hašišnim izkustvom in poetskemu jeziku opisov, ko vsakdanje stvari izgubijo svojo ostrino in postanejo metafore. Ko se izkustvo izteče, ostane v ustih isti okus po neznosnosti bivanja. Novi dimi postanejo ne pobeg, temveč potrditev in obljuba, da je občutek odsotnosti trpljenja in prisotnost sreče nekaj resničnega. Zadetost torej potrjuje na koncu ravno to, kar je na začetku spodbijala. Je še ena referenčna točka več, ki potrjuje bivanje, ki je bilo mizerno pred hašišem in po njem. Vmes pa je zabrisana preciznost tistega, kar dejansko je. Ko razkriva ornamente sveta, zakrije vzrok za nelagodnost v svetu ter tako zakrije človekovo temeljno inteligenco spoznavanja. Morda je Benjamin v svojih izkušnjah s hašišem slutil nekaj takšnega. Skozi njegova pričevanja lahko čutimo njegovo trdno filozofsko držo opazovalca, ki pa je prej ujetost v neko konceptualno zadrego kot pa odkritje, da je tudi sama izkušnja s hašišem samo eden izmed ornamentov sveta.