Večina političnih analitikov meni, da je bilo tretje mesto na volitvah za guvernerja province La Rioja Menemov politični labodji spev. »Turek« (kljub sirskim koreninam je bil njegov ljudski vzdevek vedno »El Turco«) se s takšnimi ocenami seveda ne strinja. Prepričan je, da pri sedeminsedemdesetih še zdaleč ni rekel zadnje besede. Predsedniški kandidaturi se je res moral odreči, a mu mandat senatorja poteče leta 2011. Menem je v svojem razburkanem življenju doživel blišč in bedo politike. Državo je vodil med letoma 1989 in 1999. Na prvih volitvah je bil izvoljen s 49,3, na drugih s 49,6 odstotka glasov. V tretjem poskusu leta 2003 pa je doživel nenavaden fenomen: obenem je zmagal in izgubil. V prvem krogu je dobil dva odstotka več glasov kot Néstor Kirchner, a se je v prepričanju, da v drugem krogu nima možnosti, umaknil. Dve leti kasneje je bil prvič poražen tudi doma, v La Rioji. Kljub temu je postal senator. Šušljalo se je, da bo predsedniški kandidat. Priljubljenost je testiral v »svoji« provinci in pogorel. Celo v rojstnem Anillacu. Menemovo zasebno življenje ni bilo nič manj živahno kot politično. Pred kratkim se je ločil od druge žene, 34 let mlajše bivše miss universe in televizijske voditeljice, Čilenke Cecilie Bolocco. Odločitev je javnosti sporočil potem, ko so paparaci v Miamiju lepotico zasačili pomanjkljivo oblečeno v družbi italijanskega podjetnika Luciana Morocchina. Menem in Boloccova sta se poročila leta 2001 in imata dveletnega sina Máxima. Mnogi menijo, da bi bilo drugače, če bi Menem še tretjič postal predsednik, Boloccova pa prva dama. Namesto tega je bil skoraj pet mesecev v priporu. V zvezi s tihotapljenjem orožja v Ekvador in na Hrvaško so se pred kratkim ponovno oglasili sodni mlini, ki trdijo, da računi z njim še niso poravnani. Menem je dedek in celo pradedek. Hčerka Zulemita je pred letom in pol rodila sina Lucca, pred kratkim pa je povila deklico tudi hčerka pokojnega sina Carlosa juniorja, ki se je leta 1995 smrtno ponesrečil s helikopterjem. Menemova prva žena Zulema Yoma trdi, da so ga sestrelili. Bivši predsednik se je pred nedavnim z obema, Zulemo in Zulemito, ponovno zbližal, priznal pa je tudi zunajzakonskega sina Carlosa Nairja Mezo, a šele potem, ko je ta zaslovel pri Big Brotherju. Sin in hčerka sta mu zadnje dni pred volitvami v La Rioji delala družbo med kampanjo. Ni pomagalo.Argentina je 16. januarja 1992 kot prva južnoameriška država priznala Slovenijo. Kako se spominjate pretresov na Balkanu? Živo se spominjam dramatičnega razpada Jugoslavije, trpljenja narodov in krvavih bojev med ljudmi, ki so še malo prej živeli kot državljani iste nacije. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se morale družbe prilagoditi globoko spremenjenemu in spreminjajočemu se scenariju. Bili smo priča padcu povojne svetovne ureditve in hladne vojne. Nova ureditev nam je kazala predvsem velike pretrese in le nekaj obrisov prihodnosti. Osamosvojitev Slovenije in plebiscit, ki je legitimiral ljudsko voljo, sta se nam zdela v tem kontekstu pomembna koraka k ravnotežju in racionalnemu urejanju velikih napetosti v regiji. Od tod tudi naše hitro priznanje nove države. Žal so bila srečanja s predstavniki slovenske vlade prekratka, pa vendar zelo prisrčna. Napredovali smo v odnosih med državama in če me spomin ne vara, podpisali vsaj tri pomembne dvostranske sporazume o sodelovanju na različnih področjih.Slovenija je površinsko podobna najmanjši argentinski provinci Tucumán in ima samo 2 milijona prebivalcev.V sklopu nove svetovne ureditve in globalizacije, ki vse povezuje, površina in število prebivalcev za aktivno sodelovanje v svetu nista odločilna, če sta seveda v razumnih okvirih. Pomembno je, da država ohrani notranjo enotnost, obdrži vrednote in ostane blizu osrednjih tokov integracijskega procesa.Kakšna bo vaša vloga na oktobrskih predsedniških volitvah?Bivša začasna predsednika Adolfo Rodríguez Saá, Ramón Puerta in jaz tvorimo višje peronistično poveljstvo (v španščini Comando Superior Peronista, op.p.), najvišjo oblast peronistične stranke. Med drugim nameravamo uvesti ponovne demokratične volitve organov stranke in kandidatov. S tem namenom bomo marca 2008 izvedli notranje volitve. Na predsedniških bo naš kandidat guverner province San Luis Alberto Rodríguez Saá, podpredsedniški pa bivši senator Héctor Moya. V volilno bitko se bosta podala s kratico Frejuli, enako tisti, s katero je Juan Domingo Perón leta 1973 poslednjič zmagal. Venezuelski predsednik Hugo Chávez je med zadnjim obiskom v Argentini predsedniško kandidatko Cristino Fernández de Kirchner že označil za zmagovalko volitev in moževo naslednico. Tudi ankete so ji zelo naklonjene. Kaj pa vi?Če sodimo po nedavnih dogodkih, ko je venezuelski državljan na letalu, ki ga je najela argentinska vlada, poskušal ilegalno vnesti skoraj milijon ameriških zelencev, stavi Chávez veliko petrodolarjev na kontinuiteto Kirchnerjevih. Njegove napovedi pa morajo na voliščih potrditi glasovi. Tudi favoriti ne zmagujejo vedno. V življenju sem že videl poražence, ki so jih ankete in lasten propagandni aparat pred volitvami kovali v zvezde. Je Cristina dobra kandidatka?Gospa predstavlja moževo kontinuiteto. Oblast jemlje kot družinsko podjetje.V čem se je razlikovala vaša zunanja politika od sedanje predsednika Kirchnerja?Po porazu komunizma v hladni vojni, padcu berlinskega zidu, razpadu Sovjetske zveze in pospešeni globalizaciji smo bili postavljeni pred nove in zahtevne izzive. Argentino smo morali ponovno vključiti v svet. V novi ureditvi smo poskušali najti priložnosti za razvoj in sodelovanje. Ponovno smo vzpostavili diplomatske odnose z Veliko Britanijo in napredovali v procesu miroljubne rešitve konflikta na malvinskih (falklandskih) otokih. Zgradili smo Mercosur (južnoameriška različica Evropske unije). Zelo odgovorno smo se lotili jedrske politike. Uredili smo vsa odprta mejna vprašanja s Čilom. Spomnite se, da je Argentino in Čile leta 1978 od vojne ločilo le nekaj minut. Odprli smo se na Pacifik, se približali Japonski in Kitajski. Sodelovali smo v mirovnih operacijah Združenih narodov in še bi lahko našteval. Argentina je pod sedanjo vlado postopno zašla v izolacijo. Zunanja politika se osredotoča na idilo z venezuelskim predsednikom Hugom Chávezom in občasno koketiranje z vlado Joséja Luisa Rodrígueza Zapatera v Španiji.Kakšna je vaša javna podoba danes? Kaj občutite, ko hodite po ulici ali se udeležite kakšne javne prireditve?Moja mala domovina je provinca La Rioja, kjer sem bil trikrat guverner. Na predvolilnih potovanjih sta me obdajala ljubeznivost in spoštovanje ljudi. Podobno se mi dogaja v slehernem revnem kotičku države. Kampanja demonizacije, obrekovanj in žalitev, ki mi jo namenjajo najbolj žolčni nasprotniki, je del prebivalstva malo zbegala, a se najnižjih slojev argentinske družbe ni dotaknila.Kaj vas je navdihnilo, da ste se podali v boj za guvernerski stolček La Rioje, potem ko ste v njej že trikrat vladali, še dvakrat pa v državi?Ko sem se pripravljal na predsedniško kandidaturo, je moja rojstna provinca doživela hudo politično krizo. Končala se je z odstavitvijo guvernerja. Ta je obtožil zarote podguvernerja, ki je na koncu ostal na njegovem mestu. Prijatelji in someščani so me v takšnih okoliščinah prosili za kandidaturo. Menili so, da se moram žrtvovati za provinco. In to sem storil. Ponovna izvolitev je bila predsednikom pogosto bolj v pogubo kot v korist, še zlasti, ko so okrepili oblast. Menite, da ste bili enako uspešni v obeh obdobjih? Vas ne bi nasprotniki manj »tepli«, če bi se umaknili že po prvem mandatu?Mnogo ljudi meni, da je bil drugi mandat skromnejši od prvega. Sam se s tem ne strinjam. Prva leta smo morali korenito spremeniti državo, zmanjšati aparat, ki je povzročal korupcijo in neproduktivnost. Privatizacija državnih podjetij, modernizacija, uvajanje novih tehnologij so Argentino postavili v korak z izzivi globalizacije, imeli pa so tudi negativne posledice. Leta 1995 se je brezposelnost povzpela na 18 odstotkov. V drugem mandatu smo želi prve sadove našega dela. Brezposelnost nam je uspelo znižati na 11 odstotkov. In to kljub svetovnim gospodarskim pretresom, ki smo jih v štirih letih morali prebroditi: mehiški gospodarski padec Tekila, rusko in azijsko krizo in na koncu še brazilsko devalvacijo. Če bi imeli ugodne tokove kot ta vlada, bi brezposelnost zagotovo spravili na eno številko.Kakšni so bili vaši največji dosežki na čelu države? Leta 1989 so vas mnogi sprejeli kot rešitelja.Izvlekli smo se iz hiperinflacije in preživeli desetletje stabilnosti, napredka in investicij. Prav reforme in investicijska politika so bile odločilne za napredek. Leta 1998 smo s Kitajsko zasedli prvo mesto v investicijah na prebivalca. Sedanja vlada premalo in slabo vlaga, zato smo padli na šesto mesto. Poleg gospodarskih dosežkov smo naredili pomembne korake na poti k narodni spravi. V državi je prevladal duh miru, ki je zmanjšal sovraštvo in nasprotovanje iz časa terorizma in protiterorizma. Z ustavno reformo, ki so jo soglasno podprle vse politične stranke, smo posodobili zakonodajo. Povezali smo se s celino in svetom.Ali bi lahko samokritično priznali tudi napake vaše vlade?Ni vlad brez napak. Pomembno je, da ne delajo kiksov v osnovnih rečeh, in v teh smo ravnali pravilno. Kaj je najpomembnejše? Pot k narodni, celinski in svetovni integraciji, narodna sprava in enotnost, bran politične, gospodarske svobode ter svobode izražanja, spoštovanje zakona in skrb za najrevnejše. Peronisti spoštujemo tri načela: socialno pravičnost, svobodno gospodarsko pobudo in politično suverenost. Vsem trem sem bil zvest.V kakšnem stanju je bila Argentina, ko ste se poslovili od oblasti, in kakšna je danes?Sedanja vlada doživlja krizo. Manipulira z uradom za statistiko, objavlja lažne inflacijske podatke, a niti tako ne more dokazati, da je revščine manj kot ob koncu mojega mandata. Čeprav se je vrednost argentinskega izvoza, tudi zaradi vplivov kitajskega in indijskega trga, podvojila, je razdelitev sredstev slabša. Ne provincam ne kmetom nismo z davki jemali tolikšnega deleža izvoza kot ta vlada. Kljub temu smo v centralni banki pustili neto rezerve za približno 35 milijard dolarjev. Kljub višjim davkom danes ni toliko denarja.Ali predsedniku Kirchnerju sploh priznate kakšen dosežek?Uspelo mu je ohraniti davčni presežek – o tem so bolj ali manj vsi pretiravali – in s tem disciplinirati glavnino guvernerjev in županov. Centraliziral je davčne vire in ustvaril še večjo odvisnost provinc od osrednje oblasti. A tudi to je zame relativni dosežek, saj pomeni predvsem in zgolj povečanje odvisnosti argentinske notranjosti od centra. Je bila Argentina v devetdesetih res del razvitega prvega sveta?Pod mojim predsedovanjem se je Argentina poskušala vrniti v čase, ko je sodila med osem ali deset držav z največjo blaginjo in je aktivno sodelovala v globalnih odločitvah sveta. V devetdesetih smo rasli, znatno izboljšali socialne razmere in privabili zunanje investicije, ki so dinamičen člen razvoja. To nam danes izrazito kaže Kitajska.Vaši kritiki devetdeseta leta označujejo za prekleta.Tako govorijo tisti, ki so pozabili, da so bile nekatere storitve, ki so v drugih delih sveta povsem običajne, Argentincem prej težko dosegljive ali nedosegljive. V času naše vlade so ljudje točno vedeli cene izdelkov in storitev, podražitve so se zgodile le ob izrednih razmerah. Vedno je bilo dovolj plina in elektrike za normalno delovanje hladilnikov poleti in peči pozimi. Lahko so izbirali med večjim številom telefonskih ponudnikov, če so telefonsko linijo že imeli, pa so se lahko normalno pogovarjali. Dosegljivi so jim bili krediti za rešitev stanovanjskega vprašanja, nakup avtomobila ali drugih dobrin. Potovali so oziroma prevažali blago po dobro ohranjenih ulicah, lokalnih cestah in avtocestah. S svetom so bili povezani prek interneta, zahvaljujoč razvejeni mreži optičnih vlaken. Lahko so izvažali prek modernih in učinkovitih pristanišč. Živeli so v miru, brez sovraštev in jeze iz preteklosti. Varno so hodili po ulicah. Popolnoma svobodno so se izražali.Med najostrejšimi kritiki je sam predsednik države Nestor Kirchner. Predsednik za lastne neuspehe najraje krivi druge. Vse prej kot nepomemben je podatek, da je Kirchner postal guverner province Santa Cruz v devetdesetih in da je obakrat podprl mojo predsedniško kandidaturo. Takrat me je neizmerno hvalil, danes me neusmiljeno kritizira. V tujini ima sedanja vlada dobro podobo, predvsem zaradi gospodarskega razcveta zadnjih let. Če vam povem po pravici, v tujih medijih tako dobrega odziva sploh ne opazim. Domnevni ekonomski boom je nastal zaradi tega, ker se je Argentina pobirala po hudi krizi leta 2001. Povzročila jo je vlada, ki je nasledila mojo. Takrat je brutalna devalvacija zmanjšala plače za polovico, pahnila v brezposelnost 20 odstotkov državljanov, več kot polovico pa v revščino. Menjave v svetovnem gospodarstvu, ki naše osnovne dobrine kupuje za znatno višjo ceno, so omogočile dokaj hitro rast. Toda država s svojim avtoritarnim obnašanjem odganja investitorje, gospodarska rast se ustavlja, inflacija se zvišuje. To pa škoduje srednjemu sloju in delavcem, predvsem tisti polovici, ki nima stalne službe oziroma dela na črno.Kaj menite o Fidelu Castru?Zmagoslavna revolucija je vzbudila veliko upanja med mladimi v Latinski Ameriki. Potem se je prilepila Sovjetski zvezi, napolnila celino z gverilci in poslala generacije mladih v slepo ulico smrtonosnega in elitnega boja. Castro je vladal pol stoletja brez volitev, najprej pod pokroviteljstvom Moskve, zadnje čase pa Caracasa. Njegov brat Raúl danes priznava kritično stanje na otoku. Cena sprememb, ki jih je uvedel Fidel, je tako visoka, da polovico Kubancev živi v tujini.Konvertibilnost (razmerje 1:1 med argentinskim pesom in ameriškim dolarjem) je bila za Argentince ugodna. Z lahkoto so potovali po svetu, medtem ko smo tisti, ki smo se vračali, morali odšteti tri dolarje za kavo. Je bilo to razmerje realno ali umetno?Razmerje je bilo še kako realno, ne samo za mojo vlado, temveč tudi za državljane. Če ne bi verjeli v konvertibilnost, bi pohiteli na banko in vsak peso zamenjali za dolar. Tako resnično in tako široko sprejeto je bilo to razmerje, da je moj predsedniški naslednik (radikalec Fernando de la Rúa, op.p.), ki je prihajal iz opozicije, zmagal na volitvah, ker je predvolilno kampanjo osredotočil na enakost obeh valut. Pozneje so hoteli upravičiti brutalno devalvacijo leta 2002 in razlagali, da je razmerje ogrožalo izvoz. Daleč od tega. Tudi v času vlade, ki me je nasledila in je bila v mnogih pogledih katastrofalna, je izvoz rasel hitreje od proizvodnje. Imam občutek, da tudi v Evropi plačujete tri dolarje za kavo. Ali ni tako? Leta 2006 je zbornica za kazensko razveljavljanje, prvo kazensko sodišče v Argentini, razveljavila pomilostitve, ki ste jih podpisali leta 1989 in 1990. V času prvega predsedovanja sem v okviru pristojnosti, ki jih je ustava dovoljevala izvršni oblasti, pomilostil pripadnike oboroženih sil in člane terorističnih organizacij, ki so sodelovali v krutih spopadih in so v sedemdesetih letih razklali argentinsko družbo. Odločitev sem sprejel na osnovi ustave in v prepričanju, da je treba zapečatiti obdobje sovraštva in se ozreti naprej v duhu sprave in narodne obnove. Sedanja vlada je uvedla delno revizijo, ki nesoglasja še povečuje. Takšno obravnavanje pomilostitev je bolj podobno maščevanju kot nepristranskemu in mirnemu pristopu. Razveljavila je pomilostitev vojakom, ne pa teroristom. Ustavo je leta 1994 posodobila ustavna skupščina in v besedilu ohranila zapis o pomilostitvah in pristojnosti ustavne oblasti, da jih podpiše.Kako ste doživeli aretacije, še posebej tisto po padcu Isabelite Perón leta 1976 in zadnjo leta 2001? Takoj po začetku vojaške diktature leta 1976 so me aretirali. Bil sem šest let izgnan in zaprt. Blokirali so mi imetje. Nobene obtožbe – vse neresnične – niso mogli dokazati. Zamenjali so težo dokazov: niso oni dokazovali moje krivde, temveč jaz svojo nedolžnost. Moral sem jih prepričati, da sem imetje pridobil legitimno. To mi je uspelo šele, ko smo bili že v demokraciji, nekaj let pred izvolitvijo za predsednika. Sodna oblast je določila, da mi zaradi nasilnih dejanj diktatorjev pripada odškodnina. Ko nisem bil več predsednik, so me nekateri politiki – vedli so se tako kot vojaki – ovadili, obrekovali in na koncu dosegli, da sem bil skoraj pet mesecev zaprt. Še vedno se trudijo, da bi mi dokazali kakšno nepravilnost. Ne izbirajo sredstev za nadlegovanje. Doslej jim ni uspelo in če bo vladala pravica, jim tudi ne bo.V vašem razburkanem življenju ste dali skozi vse, kar lahko doživi politik. Spomnim se, da me je leta 1989 državljanska radovednost vodila na avenijo Callao v Buenos Airesu, ko ste se v odprtem avtu peljali v parlament na otvoritev prvega predsedniškega mandata. Bili ste predsednik države, kar je največja čast, ki lahko doleti državljana. Prej ste bili guverner rojstne province. Vmes in pozneje pa ste doživeli obtožbe, zapor, preganjanje, kritike in tudi poraze na volitvah. Kakšni so zaključki o vaši politični karieri? Od kod črpate energijo, da vztrajate v politiki?Najpomembnejše sodbe politikom izrekajo narodi in zgodovina. Sam sem storil to, kar sem menil, da je potrebno za izboljšanje domovine in sveta, v katerem sem se znašel. Še posebej sem se zavzel za tiste, ki so bili v najslabšem položaju. Prav zaradi tega, ker čutim, da sem spoštoval svoja načela, ohranjam živo energijo in globoko voljo. Verjamem v usodo, ki pravega politika zavezuje k delovanju do konca svojih dni. Ste velik ljubitelj nogometa: vaš prijatelj Ramón Díaz, rojen tako kot vi v La Rioji, je osvojil zadnje argentinsko prvenstvo s San Lorenzom. Ne pogrešate njegovih uspehov na čelu River Plateja, kluba, za katerega srčno navijate?Ramón je velik. Bil je odličen golgeter na igriščih in je velik vodja nogometašev kot trener. Seveda pogrešam njegove uspehe z Riverjem, a so ga pustili oditi, ko je bil najbolj uspešen. Vodilni klubski možje so ga odslovili, na tribuni pa njegovo ime še vedno odmeva. ečina političnih analitikov meni, da je bilo tretje mesto na volitvah za guvernerja province La Rioja Menemov politični labodji spev. »Turek« (kljub sirskim koreninam je bil njegov ljudski vzdevek vedno »El Turco«) se s takšnimi ocenami seveda ne strinja. Prepričan je, da pri sedeminsedemdesetih še zdaleč ni rekel zadnje besede. Predsedniški kandidaturi se je res moral odreči, a mu mandat senatorja poteče leta 2011.