Ne glede na to pa je Hongkong po odhodu »imperialistov« nenadoma postal sinonim in vzor gospodarske prosperitete. Kitajski predsednik Jiang Zemin je sicer avtokrat, toda avtokrat s suknjičem in kravato, ki je dal znamenitemu izreku Deng Xiaopinga, da ni važno, kakšne barve je mačka, dokler lovi miši, povsem nov pomen. In Hongkong resnično lahko rabi kot prototip ekonomske uspešnosti, saj je mesto ena sama lekcija biznisa in trgovine, pa najsi gre poulično kramarijo, borzno poslovanje ali velike tuje investicije. Vsi simboli nekdanje britanske dominacije, z izjemo nadstropnih avtobusov in čakanje nanje v vrstah, impozantnega hipodroma Hongkong Jockey Club in nekdanje guvernerske palače, so izginili. Večino je pometel že razcvet mesta v zadnjih tridesetih letih, ko so na mestu kolonialne arhitekture zrasli nebotičniki in je mesto dobilo povsem globalni značaj in pomen, z ostalim so Kitajci pometli po primopredaji. Kar je ostalo, je sama esenca »kapitalizma«, v svoji končni, čisti obliki očiščenega vsakega političnega ali ideološkega naboja, ki je kot takšen povsem sprejemljiv tudi za kitajski »new deal«.