Tudi to, da Kennetha Laya do leta 1994 sploh ni poznal, ni res. Poznal ga je že prej. In to zelo dobro. Kot je rekel Lay: »Zelo sva si bila blizu.« Še toliko bolj, ker je Lay leta 1992 zelo obogatil predsedniško kampanjo Busha starejšega. Specifično, bil je eden izmed največjih donatorjev. Da je Lay leta 1994 med guvernersko kampanjo podprl demokratsko kandidatko, je čisto sprenevedanje. Ann Richards, dotedanja guvernerka, je od Enrona resda dobila 12.500 dolarjev, toda mali Bush jih je dobil 146.500! Koga je Lay podprl leta 1994, je na dlani - Busha. Da je imela Busheva administracija z Enronom le par kontaktov, pa spet ne drži - Bushiji so imeli z upravo Enrona trumo kontaktov. In ni šlo le za kontakte, ampak za zelo delovne, zelo kreativne, bolj ali manj tajne, tako rekoč zarotniške seanse, na katerih so lobisti in oficiali Enrona - kot vse kaže - zelo vplivali na Nacionalni energetski načrt, ki ga je pisala Bela hiša. Še več, sumi se, da je Nacionalni energetski načrt napisal kar Enron. Saj veste, Lay - »Kenny Boy«, kot ga ljubkovalno kliče Bush - naj bi narekoval, podpredsednik Dick Cheney pa naj bi pisal. Zato niti ne preseneča, da je kongresna komisija, ki preiskuje vladne reforme, ugotovila, da bi z novim Bushevim energetskim načrtom največ profitiral prav Enron. Le kaj ne bi! Načrt je namreč lokalna energetska podjetja dobesedno silil v poslovanje z Enronom. Specifično, lokalni distributerji bi morali distribuirati izključno električno energijo, ki jo distribuira Enron. A po drugi strani, za tako deregulacijo je leta 1992 poskrbela že administracija Busha starejšega - in nov Zakon o energetiki, ki je interese lokalnih dispečerjev na silo podredil interesom Enrona, je sprejela tik pred iztekom mandata. Jasno, po izteku mandata so mnogi visoki oficiali Busheve administracije - minister za trgovino Robert Mosbacher, zunanji minister James Baker itd. - postali uslužbenci in elitni lobisti Enrona. Hu.