Menda je Palinova kandidirala zato, ker naj bi po predvolilni kombinatoriki pobirala glasove razočaranih Hillaryjinih volilk. Vendar pa ženske ne volimo žensk pač samo zato, ker so ženske. Zdi se, da to lekcijo obnavljajo politični strategi na skorajda vsakih volitvah. In zato se je, kot je v enem svojih predvolilnih komentarjev napovedala kolumnistka Ariane Huffington, Palinova po dobrih dveh mesecih kampanje vrnila tja, kamor sodi, »daleč na Aljasko, med lose in naftna polja«. Pa ne zato, ker je ženska. Po njeni biografiji sodeč je tipičen primer karieristke, ki hoče vse: od kandidatke za miss do guvernerke in podpredsedniške kandidatke, ženska, ki je le dva dni po rojstvu četrtega otroka sedela v svoji županski pisarni, peti dan po rojstvu petega otroka opravljala guvernersko funkcijo in še med odtekanjem porodne vode (dobesedno, menda pod zdravniškim nadzorom) imela govor na naftarskem srečanju v Teksasu. Vendar pa tudi karieristke niso več tisto, kar so bile. Predvsem se je izkazalo, da jih ni toliko, kot bi si kdo mislil. Mednarodne korporacije ugotavljajo, da je dejstvo, da je tako majhen delež žensk, ki zavzamejo vodilni položaj, precej posledica svobodne odločitve žensk. Čedalje več se jih namreč med izbiro »denar ali življenje«, no ja, pravzaprav med izbiro »kariera ali družina«, ne odloči samo za eno ali drugo, zato niso tako navdušene nad hiperodgovornimi in hiperzahtevnimi položaji, ki te vsak dan prestavljajo (sicer v poslovnem razredu) s celine na celino in s sestanka na sestanek, ampak raje sprejmejo manj zahteven položaj, kjer lahko usklajujejo eno z drugim in imajo nekaj od obojega.