trajajočem obleganju zavzeli in uničili cvetoče mesto. Homerski Grki (pravzaprav Grki iz časa trojanske vojne, ep je kakih 500 let mlajši) so sloveli po svojih bronastih sekirah, njihovo najljubše opravilo so bili roparski pohodi in najboljši med njimi so nosili častni naziv "rušilec mest". Vzrok Trojanske vojne je torej jasen -- bila je povsem poslovno podjetje -- pesnik pa meni, da je bila kriva zanjo razžaljena čast prevaranega soproga (za katerega sicer prizna, da je bil prepirljive, tečne narave). Homer pravzaprav opisuje le zadnje leto vojne, ko je zaradi prepirov glede delitve plena grška stran začela izgubljati. Ahil, eden ključnih junakov, je bil pri tem ob svoj ščit ter oklep in njegova mati, Tetis, je prosila božanskega kovača, da mu naredi novega. Hefajst je pognal 20 mehov in v talilno peč vrgel baker, kositer, zlato in srebro (utežnih delov kovin Homer ne omenja, zlitina pa je vsekakor bron). S kladivom in kleščami se je lotil dela in naredil ščit iz petih plasti bronaste pločevine. Pesnik ne izgublja mnogo besed o kovaškem delu, pač pa toliko podrobneje opiše prizore, ki so z intarzijami in reliefi upodobljeni na ščitu: med množico vsega ostalega je tam tudi črna, preorana njiva, črno grozdje na trti, ki sloni na srebrnih količkih, zlati pastirji itd. Iz Homerjevega opisa je razvidno, da ščit ni bil narejen iz kakršnega koli brona, temveč iz prav posebno imenitne zlitine, ki so jo stari Grki poznali pod imenom "črno zlato". Čeprav o Ahilovem ščitu danes ni več niti sledu, pa so se iz te dobe ohranila mikenska bodala, ki imajo platnice ročajev iz črnega zlata. Mikenski bron vsebuje 1,7 % zlata, 0,55 % srebra in 0,5 % arzena.