Na slabih desetih hektarih vinogradov v pokrajini Martinborough si je Mc Callum s pridelavo »najboljšega novozelandskega sivega pinota, gewürztraminerja, syraha in čedalje bolj cenjenega rizlinga«, kot pravi odličen poznavalec novozelandskih vin Bob Campbell, iz leta v leto utrjeval sloves. Znan je po tem, da se je pridelovanja grozdja in vina lotil znanstveno, kar v svojih vinogradih pravzaprav počne že od leta 1984. Z analizami najboljših, na ocenjevanjih nagrajenih vin, z iskanjem enakih lastnosti pri svojih vinih, pridelanih iz svojega grozdja, z malo škropljenja, na »konzervativen« način. Za dobro vino je pomembno že, kakšne so lastnosti grozdja na trsu, pravi. Zato je bilo za naše razmere kaj nenavadno videti do grozdov osmukane, potrgane liste, kot da bi vihrava človeška objestnost želela škoditi še nedozorelemu grozdju, razgaljenemu in izpostavljenemu vremenskim vplivom. Pa gre pri vsem skupaj le za večjo zračnost, pa da grozdje dobi več sonca, kot so me podučili. In še, da je to v tamkajšnjih razmerah in podnebju, ki je, kakršno pač je, takšna vzgoja mogoča. Pri nas se ne bi obneslo.