Gruntarji so imeli zemljo, precej živine, precej ljudi; zemljo so obdelovali sami in s težaki. Želarji in kočarji so imeli malo zemlje, malo živine, veliko ljudi; obdelovali so tujo in svojo zemljo, hodili na delo h gruntarjem in h gospodi za težake. Viničarji so bili brez zemlje, brez živine, le redko bogastvo sta jim bila krava in svinja; imeli so mnogo ljudi. Obdelovali so tujo zemljo, hodili za težake h gospodi in h gruntarjem. V zameno, da so lahko bivali v viničarski hiši, so obdelovali vinograd. Ti vinogradi so bili obsežni. Veliki so bili od 1- 4 ha, nekateri pa tudi do 8 ha. Ležali so ob viničarski hiši. Zraven tega je bilo ob hiši nekaj zemlje (njiva, ponekod tudi travnik). To zemljo je lahko obdeloval le tisti viničar, ki je imel živino, ponavadi je to bila ena krava, zelo redko več. Viničarji pri tujcih (pri Kodolitschu iz Nemčije) so običajno imeli dve kravi ter nekaj svinj (1 do 2, nekateri celo 4). Nekateri so imeli svinje pri kmetih in tudi to so odplačevali z delom (9 dni dela za enega prašiča). Ponekod je bil ob viničarijah še sadovnjak. Veljalo je pravilo, da viničarjem ni bilo dovoljeno vzeti sadja iz tega sadovnjaka. Prav tako grozdja iz vinograda ne. Otrokom je bil vstop v vinograd prepovedan, razen takrat, ko so pomagali pri delu. Svojo zemljo so viničarji lahko obdelovali zjutraj ali zvečer, saj čez dan ni bilo časa, ker so morali delati v vinogradu gospodarjev. Ko so jim kmetje prišli orat, so to morali odslužiti z delom. Veljalo je pravilo, da je gnoj od živine, ki jo je imel viničar, v prvi polovici leta šel v gospodarjev vinograd, v drugi polovici leta pa ga je viničar lahko uporabil za svojo krpico zemlje. Delo viničarjev Viničar ni delal samo v vinogradu, ampak tudi na polju, v gozdu, na travniku. Razen na velikih gosposkih gospodarstvih so se viničarji vdinjali mnogim gospodarjem; menjavali so prostor dela, kulturo obdelovanja, gospodarja in sodelavce iz dneva v dan. Delovni odnosi so bili dvojni in so se pri večini stalno medsebojno izmenjevali: mezdno delo in delo na odslužek. Mezdno delo je bilo v glavnem omejeno v odnosih do gosposkih gospodarstev. Tu je delal viničar ob svoji hrani (»dera«), često tudi ni dobil pijače (»suha dera«). Višino mezde je določal gospodar. Vsak viničar je imel določeno obvezo. Poškropiti je moral na primer 3 ha vinograda. Dnevni zaslužek je bil 5 din (ženska ruta je stala 7-8 din, moški prepasnik –šürc pa je stal celo 17 din) 258 Na odslužek se je hodilo na kmečko gospodarstvo. Tu je vladalo načelo: ti meni pridelek, jaz tebi delovno silo. Razen tega je moral viničar odslužiti tudi vprego za vožnjo drv, za oranje najete krpe zemlje in drugo Tudi za mezdo je hodil delat; mezda je bila navadno večja kakor pri gospodi, tudi hrano je dobival tu. Če je imel viničar nekaj »redov« koruze ali krompirja pri kmetu, je to odslužil z delom. Za enega prašiča, ki ga je imel pri kmetu, je moral delati 9 dni.259 Delovni odnosi med viničarjem in gruntarjem so bili mnogo manj zaostreni, kakor pa med viničarjem in gospodo.