Katastrofo namreč, kajti Marylin in vsi njej podobni ji občasno posodijo zgolj ime, ne pa celotne vsebine. Morda je v Južni Ameriki to še najbolj prepoznavno v Venezueli. Ne zaradi Chaveza, ki se gre gradnjo socializma 21. stoletja s kubanskim vonjem pred nosom južnoameriške patronažne sestre ZDA. In tudi ne zaradi geografske in demografske strukture ali zgodovine pučev, osvobajanj, neuspešnih demokratizacij in vseh drugih posebnosti današnje zelene celine, zbranih na nekaj več kot 900.000 kvadratnih kilometrih. Venezuela namreč velja za edino latinskoameriško državo, katere prebivalci večinsko ne sanjajo o El Doradu na ameriškem severu. Morda je to pogojeno z zgodovinskim spominom njihovih prednikov, ki so se izgubljali in umirali v džungelskih, travnatih in goratih prostranstvih v neuspešnem iskanju neizmernega bogastva, se vojskovali za večinoma jalovo zemljo, a pognali korenine, čeprav drug drugemu nad glavo, v favelah na strmih pobočjih, ki zapirajo ozko ravnico Caracasa. Občutek je, da ima večina lastnikov »posad« (ekvivalent našemu kmečkemu turizmu) račun v Miamiju, Madridu ali Frankfurtu, kamor nakažete plačilo sobe, polnega penziona in celo po črnem tečaju kupljene bolivarje na vnaprejšnje zaupanje – da boste ustrezno vsoto evrov ali dolarjev nakazali, ko pridete domov. A Venezuele ne bi zapustil praktično nihče, čeprav temu, pravzaprav tamkajšnjemu srednjemu sloju Chavezova bolivarska revolucija ne da mirno spati.