(Tod je morda prilika, da na hitro spregovorim še o kulinarčnih navadah trakerjev, a tisto o kulinariki je samo operativni termin, saj te navade s kakšno visoko kuhinjo nimajo niti za najtanjšo dlačico skupnega. Nenehno, dan za dnem, smo mlatili polžke, tiste majhne zvite testenine, prelite s konzervo mesnega hašeja. Včasih ko smo se počutili bolj praznično, smo polžke zamenjali s špageti. Malce spremembe je bilo sem in tja le potrebno. Vendar je bilo to še vedno veliko bolje od "zrezkov" v kakšni menzi. Spretnost, s katero znajo ti kuharski mojstri nenadkriljivo in v popolnosti uničiti vsak kos mesa, je že pregovorna. Ker ne vedo, kdaj se bo kakšen gost spet prifopal na limanice, ga skrbno shranijo v nekakšno paco, v kateri po tednu ali več začne spreminjati agregatno stanje v brezoblično sluzasto žolco. Ko ga končno izvlečejo iz odvratne mezge, ga na zunaj skorjasto posmodijo, v notranjščini pa še vedno kot v trdnem oklepu školjke ždi tisti sluzasti mehkužec, še najbolj smrklju starega pijanca podobna želatina. Zraven vržejo kakšno pest razkuhanega riža. Če obrok poplakneš s kupico lokalnega piva (čeprav nisem še nikoli pil konjske scalnice, me neustavljivo preveva občutek, da ima prav tak okus, tudi barva in temperatura bi se ujemali z njo, celo peni se s tistimi debelo razpokavajočimi se mehurji povsem enako), moraš imeti res ekstravaganten okus. Sicer pa preučevalci prehranjevalnih navad vedo povedati, da v vsaki deželi, v kateri zavlada kakršna koli oblika totalitarizma, kuharska veščina crkne, saj ljudje kot užitkarske osebe izginejo in se prelevijo v drobne črvičke, ki morajo služiti velikim, abstraktnejšim ciljem. Pa je bilo tako v bojeviti Šparti s tisto njihovo vsem skupno črno juho, enako spretno je Hitler ob prihodu na oblast uničil namizne slasti gospe Katarine Prato, tako da ima vsa raznolika hrana po nemških jedilnicah še vedno neustavljivo isti okus po Maggi kockah, gradnja socializma je pometla tudi z "razsolbi derevjanskoj kuhnji".