Osmega januarja 1958 je vojska Fidela Castra zmagoslavno vkorakala na ulice Havane, sreča ljudi ob padcu diktature Fulgencia Batiste pa je bila tolikšna, da je New York Times zapisal, da »je Havana ena sama, ves čas rastoča fotografija vzhičenih ljudi, ki se zgrinjajo na ulice, med njimi pa vozijo avtomobili in hupajo na ves glas. Črno-rdeče zastave gibanja 26. julija se pojavljajo na vseh stavbah in vihrajo iz vseh drvečih avtomobilov. Vzdušje je kaotično.« Castro se je, ker ga je pri ustvarjanju revolucije gnala mržnja do politike Batiste ter poslovnega in političnega vpliva Združenih držav Amerike na Kubo, v svojih idejah vezal na Sovjetsko zvezo in še posebej na Nikito Hruščova, ki je v Moskvi vendarle veljal za reformista in je bil na oblasti ravno med letoma 1956 in 1964, ko je Fidel delal prve in zato za prihodnost toliko pomembnejše korake otoka v Srednji Ameriki. Ko se je Castro odločal za komunizem, se je seveda zavezal ideologiji, katere osnovna obljuba je bila ustanovitev brezrazredne družbe, ki bi temeljila na skupnem lastništvu. Ideja o brezrazredni družbi je pomenila, da naj ne bi bilo tekmovalnosti med posamezniki, pač pa le sodelovanje; toda da bi komunizem, v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni se je posebej prek socializma zdel zelo prodoren, dokazal svetu, da je najuspešnejši sistem, je moral kreniti v tekmo s kapitalizmom, kar je bilo seveda protislovje zelo posebne vrste. Sovjetska zveza in vse njene prostovoljne in prisilne zaveznice – med njimi seveda ni bilo Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je do Titove smrti uspešno manipulirala z obema velikima svetovnima blokoma in bila tudi ena od treh ustanoviteljic Gibanja neuvrščeni – so krenile v prestižno tekmo z Združenimi državami in vsemi njenimi prostovoljnimi in prisilnimi zaveznicami z oboroževalnim stampedom, katerega vrh je bila dolgo grozeča hladna vojna. In seveda prek športa. Sovjetske oblasti so namreč kmalu po drugi svetovni vojni ugotovile, da je šport morda celo edina veja javnega življenja, prek katere je moč relativno neboleče povezati odličnost elitnih posameznikov in množičnih gibanj, jasno pa je bilo tudi, da je šport skoraj idealna osnova za primerjalno analizo dveh velikih ideoloških sistemov in hkrati znanilec socialnih in političnih sprememb v svetu. Z zavedanjem o pomembnosti množičnega in vrhunskega športa za zdravje nekega sistema in nekega naroda so se ruski voditelji, ki so nasledili Josipa Stalina, posredno navezali na Leninovo idejo o gradnji socializma v Sovjetski zvezi v treh strateško pomembnih korakih: