Toda kaj pomeni, če citat nekega sloga iz preteklosti sam postane ta slog? V naslednjem filmu Karpa Godine, Rdeči boogie (1982), ki spremlja radijski orkester na njegovem agitpropovskem potovanju po slovenski deželi v času kolektivizacije in sploh gradnje socializma, je takšen citat odlomek iz črno-belega Obzornika o skupini delavcev, udarnikov, ki jih je država nagradila z izletom na morje. (Obzorniki so bili kratki propagandni filmi, ki se od današnjih oglaševalskih spotov razlikujejo po tem, da so namesto blaga oglaševali komunistično ideologijo.) Toda ob istem morju, se pravi v isti podobi oziroma v citatu iz starega Obzornika, se znajde tudi tisti član radijskega orkestra, trobentač (Jožef Ropoša), ki bi v filmski pripovedi o radijskem orkestru rajši kot v tem agitpropovskem orkestru igral v jazz bandu. Trobentač se znajde v nekem drugem filmu, to je v tem odlomku iz Obzornika, obenem pa ta odlomek iz nekega drugega oziroma tipičnega propagandnega filma iz povojnih let (oziroma trdega obdobja komunizma) postane realnost ali sestavni del diegeze filma, ki uporablja ta odlomek. Morala zgodbe je torej dovolj jasna: podoba iz propagandnega filma je pogoltnila glasbenika, ki se mu umetnost v službi propagande upira. Že, toda mar ni tudi Godinov Rdeči boogie pogoltnil te podobe iz propagandnega filma kot emblematične podobe najtrših let nekdanjega režima in s tem tudi kot večne simbolne podobe tega režima ter se tako v začetku 80. let najavil kot glasnik njegovega konca?