»Prav nobene domišljije nimam, niti najmanjše. To je moja prednost,« je nekoč izjavil nemški dramatik in pisatelj Heiner Müller (1929–1995), eno najpomembnejših imen gledališke umetnosti druge polovice 20. stoletja. Ta trpki, cinični, a globoko občutljivi pisec, ki je že za časa življenja veljal za največjega nemškega dramatika po Bertoltu Brechtu (katerega učenec je bil v mladosti), s svojimi dramskimi deli še nekaj desetletij po njihovem nastanku ostaja redni gost repertoarjev resnejših gledaliških hiš. Zdi se celo, da so njegova zahtevna besedila, ki po eni strani koreninijo v razočaranju nad sadovi revolucionarnih utopij, kot ga je doživljal ob neuspešnem projektu gradnje socializma v svoji domovini, nekdanji Nemški demokratični republiki, po drugi plati pa v osebnem občutenju sveta kot zaznamovanega z nenehnim razdorom in uničenjem, s svojo mešanico družbene angažiranosti in svojevrstne poetičnosti skorajda pisana na kožo sodobnemu času razkrajanja identitet, simuliranih resničnosti in vseprisotnosti manipulacije. »Odgovori in rešitve me ne zanimajo,« je dejal v nekem intervjuju. »Tudi sam jih ne morem ponuditi.«