Danes, ko so mi znane tedanje politične okoliščine v povojni Nemčiji, pač razumem, kako da so se sostanovalci na idejo o splavu odzvali, kakor so se. Očitno je pri ustvarjalcih prevladal predvsem strah pred očitki zavezniških sil, češ da se v tej modrosti skriva recidiv nacistične ideologije. Devetletnika pa me je njihovo ravnanje presenetilo skoraj še bolj od predloga samega. Kako so se spravili nanjo! Kar za glavo so se prijemali in si pulili lase, ko so ji zabičevali, da splava ne sme narediti niti v sanjah; rekli so, da je splav nekaj čim najbolj strožje prepovedanega in nasploh nenemškega. (Res je tedaj v Nemčiji še veljala popolna prepoved gradnje plovil, ki bi jih bilo mogoče v skladu s pariško konvencijo šteti med vojaški material.) Le neki moški izpranih oči, mislim, da glavni junak te mizerije, je najprej nekaj cincal, nazadnje pa je prevladalo srce, tako da se je je usmilil in ji dal tihi pristanek. Hvala bogu je ta cagava potuha pogumnemu dekletu zadoščala. Šla je torej naredit splav, in očitno se je naloge lotila kar se da velikopotezno, z malone heyerdahlskim zamahom, tako da je lep čas ni bilo nazaj na platno.