Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširila na izdani akt o pritožbi. Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja iz razloga, ker je davčni organ obračunal DDV po stopnji 20% od napačne davčne osnove in ker davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. V tožbi tožnica ponavlja pritožbene navedbe in poudarja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, ker davčni organ ni upošteval 2. odstavka 139. člena ZDavP-2 in ni pred sestavo zapisnika o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora opravil sklepnega pogovora z zavezancem za davek. Po načelu zaslišanja stranke mora davčni organ pred izdajo zapisnika zavezancu za davek omogočiti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo in na katere se mora le-ta opirati. Kršitev navedenega načela je bistvena kršitev pravil postopka. Nadalje tožeča stranka meni, da odločitev davčnega organa glede identifikacije davčnega zavezanke za namene DDV ni pravilna in upravičena. Ponavlja, da je vlogo za identifikacijo za namene DDV vložila izključno zaradi zahteve, dane s strani davčnega organa ter v nasprotju s svojo lastno voljo in pod prisilo, in pri tem meni, da davčni organ pri presoji dejstev ni upošteval 1. odstavka 5. člena ZDavP-2 in ni ugotavljal tudi tistih dejstev, ki so v korist zavezanca za davek. Najprej bi moral preveriti odgovor na vprašanje, ali so bili sporni prometi z zemljiščem opravljeni v okviru opravljanja dejavnosti ali pa gre za promet blaga, ki ne zapade določbam ZDDV in tako ugotovitve davčnega organa v konkretnem primeru sploh niso relevantne. Tožnica je namreč vložila vlogo za odmero davka na promet nepremičnin, katerega odmero je davčni organ zavrnil, po vloženi pritožbi pa je drugostopni davčni organ pritožbi ugodil in zadevo vrnil v odločanje na prvi stopnji. Namen vložitve pritožbe je bil ravno v tem, da bi tožeča stranka dokazala, da zemljišč ni prodajala v okviru opravljanja dejavnosti. V ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da se davek od prometa nepremičnin ne odmeri, zaradi razveljavitve prodajne pogodbe z dne 25. 7. 2005, zaradi česar do odgovora na vprašanje, ali je tožeča stranka s prodajo teh zemljišč opravlja dejavnost, ki zapade obdavčitvi po ZDDV, sploh ni prišlo. Tožeča stranka poudarja, da se je v trenutku, ko ji je davčni organ ustno sporočil, da davek na promet nepremičnin ne bo odmerjen s tretjo kupoprodajno pogodbo in da se mora prijaviti v sistem DDV, znašla v položaju, ko ji je grozilo vnovčenje vseh zavarovanj, ki jih je kot porok dala za družbo D. d.o.o. ali pa osebno, kot zavarovanje prevzetih obveznosti. Zato je bila prisiljena slediti navodilom davčnega organa in vložiti zahtevo za izdajo identifikacijske številke za DDV, saj je le na ta način lahko prodala svoje lastne nepremičnine in pridobila nujno potrebno kupnino, s katero je zapirala tako svoje obveznosti, kot obveznosti družbe D. d.o.o., seveda vse v izogib vnovčenju poroštev in zastav. Davčni organ se je preverjanju dejstva, ali gre za promet blaga v okviru opravljanja dejavnosti ali ne, izogibal ves čas trajanja postopka, pri čemer tožeča stranka poudarja, da so bila zemljišča pridobljena z darilno pogodbo in se pri tem sklicuje na mnenje DURS št. 4236-11/2006 z dne 26. 10. 2006. Komunalna ureditev se je na zemljišču izvedla izključno na zahtevo Občine ..., saj bi bila le v tem primeru možna gradnja na teh zemljiščih kljub temu, da je šlo za nezazidana stavbna zemljišča oziroma gradbene parcele in komunalna ureditev ni bila izvedena s ciljem povečanja prodajne vrednosti zemljišč, saj iz naslova komunalne ureditve ni bilo ustvarjene dodane vrednosti na zemljišču. Parcelacija je bila dejansko opravljena in pravnomočna dne 22. 3. 2004, to je še preden je tožeča stranka ta zemljišča prejela v dar. Ker je bila parcelacija, kot že omenjeno zgoraj, pogojevana z izgradnjo komunalne infrastrukture, je bila tožeča stranka kot nova lastnica teh zemljišč, dolžna komunalno opremiti ta zemljišča še preden jih je sploh lahko prodala končnim kupcem. Iz določbe 13. člena ZDDV izhaja, da je za pridobitev statusa davčnega zavezanca bistveno, da oseba, tako pravna kot fizična, kjerkoli neodvisno opravlja dejavnost. Vendar niti ZDDV niti Pravilnik ne ponudita nedvoumnih meril za opredelitev nekih dejanj kot ekonomske dejavnosti v smislu ZDDV. Tožeča stranka opozarja na pravilo, da je treba v dvomu odločiti v prid davčnega zavezanca. Kolikor fizična oseba le izjemoma opravi promet blaga oziroma storitev (na primer proda lastne nepremičnine, ki jih ni pridobila z namenom prodaje), to še ne pomeni, da v skladu s 13. členom ZDDV postane davčni zavezanec in se mora identificirati za namene ZDDV. Davčni zavezanci so le tiste fizične osebe, ki opravljajo dejavnost oziroma trajno dosegajo dohodke iz naslova izkoriščanja premoženja in premoženjskih pravic, na primer osebe, ki imajo dohodke iz avtorskih honorarjev ali najemnin. Ob dejstvu, da je tožeča stranka zemljišče pridobila z darilno pogodbo ter ga ni kupila z namenom nadaljnje prodaje, na podlagi določb ZDDV in že navedenega pojasnila DURS, tožeča stranka meni, da odločitev davčnega organa o tem, da gre za promete, ki jih je opravila kot zavezanka za DDV, ni pravilna. Sam vpis tožeče stranke v DDV register namreč ne more biti podlaga za presojo, ali je treba ob prodaji zemljišča na računu obračunati DDV ali ne. Davčni organ bi moral v inšpekcijskem postopku odločati tudi o tem, ali je bila identifikacija za namene DDV sploh obvezna in ali je šlo v primeru dobav, ki jih je tožeča stranka opravila, sploh za promete blaga v okviru opravljanja dejavnosti. Tožeča stranka ponovno poudarja, da komunalna opremljenost zemljišč v konkretnem primeru ne kaže na opravljanje dejavnosti tožeče stranke, nima vloge v zvezi z obdavčitvijo pri prodaji teh zemljišč, ter ni bila namenjena povečanju vrednosti zemljišč, saj je bila komunalna opremljenost nujni pogoj s strani občine za razparcelacijo in gradnjo na zemljiščih. Ob tem tožeča stranka navaja še eno pojasnilo DURS št. 4212-5/2008 z dne 20. 2. 2008, ki opredeljuje dejavnost po ZDDV ter predmete obdavčitve po ZDDV-1. Tožeča stranka meni, da s prodajo zemljišč ni opravljala ekonomske dejavnosti, saj se ni ukvarjala z nakupom nepremičnin, poleg tega pa ji prodaja svojega osebnega premoženja, ki ga je prejela v dar, ni prinesla trajnih dohodkov. Posledično tožeča stranka tudi ni zavezanka za DDV. Nadalje opozarja na napačno navajanje davčnega organa, da je od registracije ZDDV v letu 2005 in 2006 prodala 24 komunalno opremljenih gradbenih parcel posameznim fizičnim osebam in več parcel družbi D. d.o.o.; tožnica je namreč prodala 15 zemljišč, vseh skupaj pa je bilo 17. Ponavlja tudi pritožbeno navedbo glede napačne davčne osnove in davčne stopnje. Davčni organ namreč ni upošteval dejstva, da je cena, po kateri je tožena stranka prodajala zemljišča, že vsebovala znesek DDV (tožeča stranka je prodala nepremičnine po bruto ceni - ceni, ki že vsebuje znesek z DDV). To pomeni, da bi moral davčni organ obračunati DDV po preračunani davčni stopnji. Petdeseti člen Pravilnika namreč določa, da se pri izračunu zneska DDV, ki je vsebovan v plačilu, uporablja preračunana davčna stopnja, ki bi v konkretnem primeru znašala 16,6667%. Zato tožeča stranka meni, da je davčni organ obračunal DDV od previsoke davčne osnove ter je posledično obračunan previsok znesek DDV. Ni pravilno tudi stališče davčnega organa, da bi bilo treba obračunati 20% stopnjo DDV, namesto 8,5%. Na vseh predmetnih zemljiščih so na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja zgrajeni objekti, namenjeni izključno stanovanjski rabi in bi torej morala biti priznana znižana davčna stopnja. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem davčnega organa glede neupoštevanja dveh računov od družbe A. d.o.o., zgolj zaradi dejstva, da sta bila sporna računa izdana pred datumom registracije. Da se sme upoštevati prejeti račun za uveljavljanje vstopnega davka, v nobenem primeru ni pomembno, kdaj je bil ta račun izdan, pomembno je, kdaj je bil račun prejet. Da bi zavezanec smel upoštevati vstopni davek, namreč ne zadošča, da je bil račun izdan, pač pa tudi to, da ga je zavezanec dejansko prejel v tistem računskem obdobju. Četudi je bil v konkretnem primeru avans plačan na podlagi pogodbe pred registracijo tožeče stranke v DDV register, to še ne pomeni, da je bil takrat tudi prejet račun. Račun, ki ga davčni organ ne prizna, je tožeča stranka prejela po registraciji in je torej v vsakem primeru upravičena do upoštevanja vstopnega DDV. Tožeča stranka se ponovno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča št. C 435/05 z dne 8. 2. 2007. Poudarja, da navajanje identifikacijske številke za DDV kupca na računu ni obvezen element, kolikor naročnik oziroma kupec ni plačnik DDV za nabavljeno blago oziroma storitve ali če mu je dobavljeno blago v skladu z 31. a členom ZDDV. Sklepno sodišču predlaga, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijani odločbi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.