Prvostopenjski organ je zavzel stališče, da zaradi gradnje na zemljišču v lasti fizičnih oseb, tožeča stranka ni bila upravičena do odbitka vstopnega DDV. Drugostopenjski organ je tožeči stranki pravico do odbitka vstopnega DDV odrekel le glede stvari, vgrajenih v objekt. Po oceni sodišča bi morala davčna organa kot merilo vzeti predvsem to, ali se odbitek uveljavlja v zvezi z opravljanjem ekonomske dejavnosti oziroma za namene obdavčljivih transakcij. Drugače ne more biti v primeru gradnje na tujem zemljišču. Zato dejstvo, da zavezanec ni pravni lastnik zemljišča, na katerem gradi objekt, samo po sebi na pravico do odbitka ne more vplivati. Uveljavljanje odbitka pa ima za posledico, da se pri nadaljnji odsvojitvi ali zasebni rabi tega sredstva šteje, da gre za obdavčljivo transakcijo, od katere se mora obračunati izstopni DDV. Če se naknadno izkaže, da sredstva niso namenjena opravljanju obdavčljive dejavnosti, pride v 5 oziroma 20 letnem obdobju do popravka odbitnega deleža. Po stališču sodišča samo knjiženje na (začetno) pravico do odbitka ne vpliva. Če so sredstva namenjena opravljanju ekonomske dejavnosti in so uvrščena med poslovna sredstva, ima zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV. Šele naknadno zavezančevo ravnanje (nadaljnja odsvojitev, lastna raba) ima lahko za posledico nastanek davčne obveznosti in obračun izstopnega DDV. Z vidika (odbitka) DDV je pomembno, da je bil opravljen obdavčljiv promet, obračunan DDV, vse to pa zaradi nadaljnjega opravljanja obdavčljivih transakcij. Z vidika davka od dobička pravnih oseb in računovodskih standardov so SRS 1993 kot pogoj za pripoznavo opredmetenega osnovnega sredstva določali, da ga ima podjetje v lasti ali finančnem najemu. SRS 2001 so v 6. točki uvoda že določali, da lastnine ne gre jemati v strogo pravnem pomenu. Sedaj veljavni SRS 2006 pa v isti točki Uvoda jasno določajo, da za pripoznavo zadošča že ekonomska lastnina. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZGD) v 50. členu določa, da morajo družbe voditi poslovne knjige v skladu s predpisi in računovodskimi standardi. Ti morajo biti skladni z evropskima smernicama in v osnovi ne smejo nasprotovati Mednarodnim računovodskim standardom (MRS). Prav tako na smernice in MRS izrecno opozarjajo sami SRS v uvodnem delu vsakega posameznega standarda. Smernice se do ekonomske lastnine ne opredeljujejo. Zato pa je MRS 16 v povezavi s 35. točko Uvoda v MRS nedvoumen. Če sredstvo ni v lasti podjetja (pravna lastnina), zadostuje že ekonomska lastnina. Prav tako pa MRS 17 pojem finančnega najema opredeljujejo zelo široko, tako da ta vključuje zelo različne položaje. V času začetka gradnje veljavni SRS 1993 v šesti točki Uvoda niso bili tako natančni, so pa določali, da je pri presoji poslovnih dogodkov potrebno dajati prednost vsebini pred obliko (substance over form). SRS 2001 niso izrecno določali, da se upošteva koncept ekonomske lastnine, so pa, kot rečeno, omogočali pripoznavo neopredmetenih osnovnih sredstev, ko je šlo za vlaganja v tuja sredstva (SRS 2.42), pri čemer se ta amortizirajo po stopnji, kot bi veljala za objekt kot opredmeteno osnovno sredstvo. Pomembno pa je še vedno, da je položaj ekonomskega lastnika nasproti pravnemu lastniku na daljši rok pravno zavarovan na način, da notranje pravno razmerje med pravnim in ekonomskim lastnikom glede pripisovanja sredstev prevlada nad na zunaj še vedno veljavno lastninsko pravico. Po mnenju sodišča gre za naraven razvoj obstoječe sodne, davčne in računovodske prakse. Vendar mora biti iz okoliščin primera razvidno, da sta stranki res zasledovali tak namen. V zadevi je nesporno, da je tožnik gradil objekt s svojimi sredstvi z namenom, da bo v njem opravljal svojo dejavnost. Z vidika (odbitka) DDV je pomembno, da je bil opravljen obdavčljiv promet, obračunan DDV, vse to pa zaradi nadaljnjega opravljanja obdavčljivih transakcij. Ob tem velja opozoriti na opredelitev prometa blaga v besedilu ZDDV, po katerem se obdavčljivi promet blaga veže na prenos lastninske pravice, medtem ko je po sedaj veljavnem Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1, 6. člen) v skladu z evropskimi smernicami odločilen prenos razpolagalne pravice. Pri tem gre za razpolagalno pravico v ekonomskem pomenu in ne za razpolagalno pravico po 40. in 61. členu SPZ, ki je ena od predpostavk za prenos lastninske pravice