V Šumiju je marsikaj prenaredil in adaptiral v skladu z željami Hribarjevih. V lokalu Šumi so bile, na primer, široke okenske špalete izdelane kot intarzija po zamislih mojega očeta. Ko so stavbo podirali, so jih uničevali s krampi in lomilkami. Jaz še hranim nekaj drobcev teh intarzij. Ko je bil Šumi podrt, so mnogi Ljubljančani, med njimi sem bil tudi jaz, naivno pričakovali, da se bo končno začela gradnja na zemljiščih obeh podrtih hiš. Domnevno bodoče gradbišče se je zaplankalo. Planke stojijo že nekaj let, gradi se pa še ne. Kdaj se bo, kaj se bo, kdo bo gradil, kako bo gradil, tega ne ve nihče. Na dvorišču Šumija so pred rušitvijo in po njej brskali neizbežni arheologi. Med drugim so naleteli na rimsko kloako, ki je iz antične Emone vodila odplake v Ljubljanico. Arheologi so kloako nekoliko obbetonirali, da se ne bi zrušila sama vase. Morebitni graditelji pri Šumiju morajo kloako ohraniti »in situ«.