Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1), ker: 1. temelji upravni akt na zmotnem zaključku, da je gradnja nezakonita in s tem na nepravilni uporabi 152. člena ZGO-1 in kršitvi načela sorazmernosti iz 7. in 35. člena ZIN; 2. je obrazložitev obeh odločb tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Razlogi so nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino listin (gradbeno dovoljenje) in izjav, ki jih je v postopku predložil oziroma podal tožnik. Upravna organa se do ugovora in navedb tožnika, da gradnja ni nelegalna, temveč (ker ima veljavno gradbeno dovoljenje) kvečjemu neskladna, ne opredelita. S tem je poseženo v pravico iz 22. člena Ustave. Iz pravice do izjave, ki jo v okviru pravice enakega varstva pravic zagotavlja Ustava, izhaja dolžnost organa, da se s strankinimi relevantnimi navedbami seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori; 3. dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tožena stranka pa se do navedb in dokaznih predlogov tožnika ne opredeli; 4. obrazložitev izpodbijane odločbe nima vsebine, kot jo določa 214. člen ZUP. S tem je poseženo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ker je ukrep nesorazmeren, je poseženo tudi v pravice iz 33. in 67. člena Ustave, ki določata varstvo zasebne lastnine; 5. z izpodbijano je odločbo je v nasprotju s 158. členom Ustave poseženo v pravnomočno gradbeno dovoljenje. Odločitev temelji na nepravilnem zaključku, da gre za gradnjo, ki je nelegalna. Ugotovitev, da temelji, ki jih tožena stranka obravnava kot samostojen objekt, niso obseženi v pravnomočnem gradbenem dovoljenju, ne drži in ni obrazložena. Tožnik je v postopku pojasnil, da se v podzemnem delu – med talno ploščo na koti kleti objekta 119 in 120 in koto pasovnih točkovnih temeljev sidranih v kompaktno laporno osnovo, skladno z navodili geomehanske stroke in po predhodno izdelani PZI dokumentaciji, dela ne izvajajo vse od marca 2006. V PZI dokumentaciji je temeljenje objektov 120 in 119 zasnovano tako, da je v nastali volumen možno umestiti podzemno parkirišče, da pa namerava z deli nadaljevati, ko bo za to pridobil ustrezno dovoljenje. Če bi ga iz kakršnihkoli razlogov ne uspel pridobiti, se predvideni vhod enostavno zasipa in ob objektu 121 na predvidenem uvozu uredi zelenica. Inšpektor s tako obrazložitvijo ni soglašal in kljub temu, v nasprotju s predloženim gradbenim dovoljenjem, tipskim projektom, PZI in izjavo tožnika, vztrajal na napačnem zaključku, da gre za nelegalno gradnjo. Kljub pojasnilu tožnika, da se nad temeljno ploščo gradi objekt št. 119 skladno z veljavnim gradbenim dovoljenjem, je tožena stranka nepravilno zaključila, da se gradi garaža tudi v nadstropjih. Na tej zmotni ugotovitvi temelji odločitev, da se dela ustavijo tudi na stavbišču hiše z oznako 119, ki ima novo parc. številko 664/43 (prav: 664/34) k.o. B.. S tem je tožena stranka posegla v veljavno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za gradnjo 17 objektov, torej tudi za objekt št. 119 na prvotni parceli 664/14, ki se je po izvedeni zakoličbi objekta 119 in po izvedbi temeljev ter kletne etaže objekta, razdelila v stavbišče s parc. št. 664/34 in zelenico med objekti 119, 120 in 121 z novo parc. št. 664/33. Po mnenju inšpektorja naj bi predmetni objekt, torej gradnja objekta 119, v gradbenem dovoljenju ne bila zaobsežena. Temu zaključku nekritično sledi tudi pritožbeni organ, ko zatrdi, da gre za popolnoma nov, samostojen objekt, za katerega si investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Inšpektor je v celoti spregledal ugotovitve geomehanikov, ki so predpisali oziroma priporočali izveden sistem temeljenja. O tem se tožena stranka v odločbi ne izreče. Tožeča stranka je v primeru temelja objektov št. 120 in 119 in izvedbe temeljne plošče objektov na nivoju kletne etaže le-to izvedla skladno z gradbenim dovoljenjem in prilagoditvijo terenskim razmeram. Temeljenje z vodnjaki se je zaradi izrednih globin in s tem vprašljivosti varne izvedbe zahtevanega sidranja v flišno osnovo na že izvedenem delu temeljenja objekta 120 izkazalo kot neracionalno tako s finančnega kot varnostnega vidika – zaščita – varnost delavcev v vodnjaku ob sami gradnji. Glede na ugotovitve, da bi bili vodnjaki pod objektom št. 119 v povprečju globoki 3-4 m, je tožeča stranka na podlagi ugotovitev in priporočil stroke, kot investitor sprejela odločitev, da se izvede izkop gradbene jame neutemeljenega dela objekta št. 120 in objekta 119 do kompaktne osnove. Izdelan je PZI projekt, po katerem so temelji v podzemnem prostoru vpeti v flišno osnovo, proti hribu se je izvedel podporni zid kletne etaže objekta 119 s temeljnim zidom objekta, podaljšan do obodnega pasovnega temelja na koti nosilnega terena. V preostalem delu objekta se je namesto vodnjakov izvedlo stebre, ki nosijo talno ploščo kletne etaže objekta 119 in je povezana s talno ploščo objekta 120, ki je delno podprta z vodnjaki. S tem je tožeča stranka izboljšala stabilnostne razmere na lokaciji in zagotovila statično zanesljivost objekta, kot to določa 15. člen ZGO-1. Podzemni del je tožeča stranka fizično zaprla. Med temeljno ploščo objektov in temelji je nastal volumen, ki ga je možno izrabiti za podzemno parkiranje. Za možnost izrabe prostora še v času izgradnje soseske kot celote, je tožeča stranka vložila pobudo za spremembo zazidalnega načrta, ki ga je ob upoštevanju zastarelosti treba prilagoditi novi gradbeni zakonodaji. Ob upoštevanju navedenega je bilo smotrno prilagoditi temeljenje objektov 119 in 120 tako, da bo v bodočnosti z veliko manjšimi stroški možna izvedba izrabe podzemnega prostora ali pa to uresničiti po sprejetju sprememb in dopolnitev ZN. Tožeča stranka je ravnala tudi skladno s 37. členom ZGO-1 (tipska projektna dokumentacija), ko je na podlagi mnenja in priporočil geomehanske stroke izvedla temeljenje v kompaktno osnovo in projekt za izvedbo izdelala na že opisan način. Glede na določbo 73. člena ZGO-1 tožeča stranka za gradnjo objekta 119 ni potrebovala spremenjenega gradbenega dovoljenja zgolj za to, ker je morala temeljenje objekta prilagoditi terenskim razmeram. Geomehanske raziskave so izdelane pred izdajo gradbenega dovoljenja in so služile statiku za izdelavo PGD projekta gradbenih konstrukcij. S prilagoditvijo temeljev terenskim razmeram se ne spreminjajo v veljavnem gradbenem dovoljenju predpisane bistvene zahteve, ki bi investitorju nalagale dolžnost vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Zaključek, da je gradnja nelegalna, je, glede na izdano gradbeno dovoljenje in zgrajene temelje, na katerih stojijo objekti na parcelah 664/33 in 664/34, zmoten. Tožeči stranki pa, ob upoštevanju dokumentacije, ki je bila podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, tudi ni mogoče očitati neskladne gradnje v smislu 153. člena ZGO-1. “Vkopana garaža“, kakor jo označuje tožena stranka, bi morda ob pridobitvi spremembe gradbenega dovoljenja, ob predhodni spremembi ZN, lahko postala podzemna garaža, za sedaj pa so to le temelji, ki so sestavni del veljavnega gradbenega dovoljenja za gradnjo na parcelah 664/33 in 664/34 k.o. B.. Do tedaj pa je sporni podzemni volumen zgolj in samo temeljenje objektov, ki so zgrajeni z veljavnim gradbenim dovoljenjem. Z rušenjem temeljev na parcelah 664/33 in 664/34 k.o. B. bi se odstranilo tudi gradbene objekte, zgrajene na teh temeljih. Zato ne gre za nelegalno gradnjo, temveč kvečjemu za neskladno gradnjo, pa še to je vprašanje presoje geomehanske stroke. Namero tožeče stranke, ki jo je pokazala marca 2006 s pobudo, da bi se podzemni volumen med zgrajenimi temelji objektov na navedenih parcelah, izkoristil, je torej tožena stranka razlagala kot nelegalno gradnjo, kar je v nasprotju z določbami ZGO-1 o nelegalni oziroma neskladni gradnji. Tožeča stranka namreč lahko obstoječe temelje kadarkoli zasuje z ustrezno količino zemlje, kar pa bi ne bilo smotrno. Tožeča stranka je torej neutemeljeno prejudicirala, da naj bi šlo za podzemno garažo, zgolj na podlagi vložene pobude in zgrajenih temeljev. Ob ustrezni obrazložitvi bi lahko uporabila kvečjemu 153. člen ZGO-1, kolikor bi ugotovila, da gre za neskladno gradnjo. Gre za ukrepe, ki so od izrečenega bistveno milejši. Z nepravilno uporabo 152. člena ZGO-1 je ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti. Z izpodbijano odločbo se tožniku povzroča težko popravljiva škoda, saj pomeni rušenje objektov pod št. 119, 120 in 121, ki imajo veljavno gradbeno dovoljenje, pri čemer so navedeni temelji sestavni del navedenih objektov, njihove statike in tudi varnosti pred zdrsom terena. Oglede je tožena stranka opravila brez prisotnosti tožeče stranke, kar ji ZIN-1 sicer omogoča, vendar pa jih hkrati nalaga, da stranki omogoči, da se o ugotovitvah izjavi. Tega tožena stranka ni naredila. Kolikor bi tožniku udeležba bila omogočena, bi lahko izpodbijal zaključek, da je gradnja nelegalna. Lahko da je gradnja neskladna, vendar pa o tem izpodbijana odločba tako v izreku, kot v obrazložitvi, nima navedb. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da sodišče v zadevi opravi glavno obravnavo, izvede dokaz z vpogledom obsežne dokumentacije, ki jo prilaga tožbi, z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, s postavitvijo izvedenca gradbene stroke in izvedenca geomehanske stroke ter razsodi tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila.