Pred nami je še veliko stvari. Molekule so zelo zapletene, poleg tega pa niso same in vstopajo v medsebojne povezave. Običajno so navzoče v mediju, v določenem okolju - v vodi ali v kakšnem organskem topilu. Vsi ti dejavniki zapletajo stvari. Če razvijamo temeljna področja molekularne kemije, ki še zmeraj napreduje, čeprav smo že dosegli visoko razvojno raven, z izboljšavami raziskav, z doseganjem večje učinkovitosti, z uporabo reakcij, ki zahtevajo manjši energijski vložek in ki so bolj prijazne okolju, odkrivamo nove povezave, nova spoznanja načinov gradnje molekul. In ne nazadnje, javnost je postala bolj občutljiva na vprašanja varovanja okolja, kar je popolnoma upravičeno. Občutljivost okoljevarstvenih problemov ni toliko vezana na morebitno nevarnost, ki jo določeni kemijski proces pomeni za okolje, ampak bolj na dejstvo, da se je spremenil obseg dejavnosti. To je prvi vidik. V srednjeveških in še starejših industrijskih obratih je tekla proizvodnja s pomočjo številnih za okolje izjemno nevarnih postopkov. Verjetno veliko nevarnejših kot danes. Vendar se je, gledano s kvantitativnega gledišča, s tem ukvarjalo zelo malo ljudi. Obseg se je spremenil z industrializacijo. Soočili smo se z naraščanjem števila ljudi, ki so želeli živeti bolje, ki so želeli uporabljati vse več proizvodov. Odgovornost za morebitno onesnaževanje je stvar vseh. Če ste manjši potrošnik, ste tudi manjši onesnaževalec. In drugi vidik: ko se enkrat zavedate, da boste zaradi doseženega obsega vaše dejavnosti tvegali veliko onesnaženje okolja, potem morate iskati nove načine proizvodnje, ki jih sicer ne bi potrebovali pri majhnem obsegu dejavnosti. Milijarda ljudi na eni in deset tisoč ljudi na drugi strani - to je velika razlika. Varovanje okolja je torej področje, ki zahteva nove poglede na kemijo.