Pravijo, da sta tudi brata Josip in Edvard Rusjan – kot cela plejada letalcev od mitološkega Ikarusa do drznega Lilienthala pred njima – svoje prve letalske poskuse konec 19. stoletja opravila kar s krili, pritrjenimi na roke, s katerimi sta se zaman skušala dvigniti v zrak. Nadobudna mladeniča sta se kmalu zatem lotila izdelovanja prvih modelov letal ter študija aerodinamike iz vseh razpoložljivih virov, do katerih v tedanji Gorici ni bilo prav lahko priti. Leta 1900, ko je bilo Josipu komaj 16, Edvardu pa 14 let, jima je uspelo izdelati prvi model letala, ki je s pomočjo vijaka na urno vzmet že poletel 5 metrov visoko in precej daleč. Brata Rusjan sta vztrajno nadaljevala z gradnjo maket, študijami vzgona in upora ter še naprej sanjala o pravem letalu. Oče Franc je njuno delo sčasoma začel jemati bolj resno, uspehi ameriških in francoskih letalcev pa so ga prepričali, da je leta 1908 tudi finančno podprl prizadevanja svojih sinov. Naslednje leto je v očetovi sodarski delavnici že stalo prvo letalo v naravni velikosti, na ohranjeni fotografiji iz tistega časa pa je na zadnji steni lesene lope viden tudi napis »Fabrique technique d'airoplans Rusjan«. Podvozje letala je bilo izdelano iz kolesarskih delov, vključno s pristajalnimi kolesi, preostali del konstrukcije je bil lesen, krila pa so bila prekrita s platnom, ki jima ga je pomagala sešiti kar sestra Lojzka. Čeprav očetova sodarska obrt na prvi pogled ni imela kaj prida skupnega z letalstvom, sta Josip in Edvard pri izdelovanju lesenih konstrukcij za svoja letala poleg prostora s pridom uporabljala tudi očetovo orodje za obdelavo lesa.